Zapisi o času,

Z leti naj bi človek dozoreval. Znanje in izkušnje naj bi obikovale svojstveno lastnost, ki ji pravimo modrost. Starejši ljudje bi glede na to morali postati opora mlajšim generacijam, ki se vzpenjajo po življenjski spirali, a dogaja se nasprotno. Starejši, ko so ljudje, šibkejši postajajo, njihove umske "modrostniške vrline" usihajo celo hitreje kot telo. In mladi prevzemajo skrb za tiste, ki bi morali pravzaprav bedeti nad njimi in jih usmerjeti mimo in preko številnih značajskih pasti h blagostanju. Kdo potem takem še lahko trdi, da se ta svet razvija in čemu ne vidimo, da smo že zdavnaj prešli križišče, na katerem se je generacijska modrost odcepila od pohlepa in samoljubja in da sta omenjeni značilnosti postali tako rekoč vrlini sodobnih, ubobožanih družb. Posameznik, še tako premožen in mogočen, lahko obstoji zgolj kot del družbene biti. Brez njegovega socialnega razsežja ga preprosto ni. Je zgolj nekdo, ki se nenehno bori za plen in zato, da pridobljeno obdrži. Je zve