Ta prst, ki kaže
Pri dvanajstih letih se je Jon še vedno rad lepil za steklo nad železniškimi pragovi. Opazoval je, kako hitrost slednje spreminja v razpotegnjeno brezrobno ploskev. Kot da bi slikar vlekel temno črto z debelim čopičem po štirkanem platnu. Vzdramil ga je šele pekoč udarec po napeti deški riti. Ozrl se je po roki za seboj, ki ga je surovo povlekla iz zamaknjenosti. Kazala je poleg sebe in sledil ji je brez besed na sedež, v katerega je uperjala prst. Drobna dlan na nasprotni strani mu je ponudila čokoladni bombon: "Pazi, da se ne umažeš in česa ne popacaš," mu je velevala. Pogreznil se je v prevelik, neudoben sedež, kot bi upal, da ga vzame vase. Iz navade je pogledal sestro ob materi. Muzala se je in privoščljivo nasmihala. Na zaukazanem mestu se je kmalu umiril tudi sam. Sladkobno marcipanovo polnilo je topilo upor v njem, ga prepričalo v potvorjeno preskrbljeno zavetje; v odvisnika od starševske ljubezni. Le kaj otrok potrebuje več! Danes ljudje plešejo, jutri je nov dan. Sl