Zapisi o času,

Demografi napovedujejo, da bo v tem letu umrlo okrog 57 milijonov ljudi. To je manj kot odstotek svetovnega prebivalstva in dobra desetina človeštva, ki je tako ali drugače, bodisi emocionalno, materialno ali profesionalno, povezana s konkretno smrtjo. Človek neverjetno veliko lastnega časa posveča fenomenu umiranja in smrti, tako v laičnem, znanstvenem kot religioznem smislu. Kot da bi ne šlo za povsem normalen, naraven pojav, ki je del običajnega organskega procesa. A stvari le niso tako enostavne, kot je videti na prvi pogled in lajnarski nagrobni nagovor: "Prah si bil in v prah se povrneš," ne drži niti približno. Življenje je namreč neuničljivo in tesno prepleteno z vsemi snovnimi in energijskimi procesi vesolja. V bistvu je njihov precej pomemben, tvorni del. Zavest pa je tista, ki vsemu skupaj sploh daje smisel, pomen obstoja! Zavest je dimenzija zavedanja neskončnosti.  Ključno vprašanje, ki si ga v tem pogledu torej lahko zastavimo je, sta stvarjenje in zaves

Nezadovoljni z lastnim in položajem bližnjih na veliko udrihamo po kapitalizmu, neoliberalističnem svobodnjaštvu in kurupcijsko prepletenih mrežah. Prikimavajo nam sociologi, antropologi, psihologi, travmatologi. Smo pofukana prekarna generacija, delovno ljudstvo brez izhoda, obsojeno na životarjenje. Smo izkoriščani in izkoriščevalci ob enem. Smo produkt preteklih vedenjsko genskih zapisov, ki jih socializaciji še ni uspelo spremeniti do mere, da bi se otresli živalskih lastnosti. Človek se v bistvu ni spreminil in ni nič bolj individualističen in nič manj kolektivistično naravnan, kot pa je bil pred 5000 leti, le da številni družboslovni znanstveniki tega preprosto nočejo videti, ker mislijo da je pojave mogoče obravnavati kot laboratorijske osamelce, ne pa generične fenomene.  Tičanje v krizi ni namreč nič drugega, kot tiščanje glave v pesek, nekaj podobnega nojevskemu aktivizmu. Tudi v najbolj burnih obdobjih buržoaznih revolucij , delavskih gibanj XIX.(1) in Bertolucijevega X