Zapisi o času,

Mnogi so vstopili v 21. stoletje kot sužnji. Mnogi izstopajo iz stoletja kot sužnji. In mnogi se šele rojevajo, da bi postali sužnji. Človek se uklanja drugemu človeku že na vekomaj veke in svobodaje precej sodoben pojem. Do liberalnih revolucij, ki so tresle stari svet ob koncu 18. stoletja in do polovice 19. stoletja, je bil pojem svobode bolj vezan za pravico, da si človek sam lahko izbere gospodarja. Kasneje si je tudi hlapec začel predstavljati, da lahko postane gospodar in proces osvoboditve, najprej duhovne, kasneje tudi fizične, se je začel!  Pred stoletji so samemu procesu podrejanja, matrici, namenjali bistveno manj časa in pozornosti. Pela sta jeklo in gorjača in s hrbtov so padali jermeni, z ramen pa glave. Vedelo se je, kdo je gospodar in kdo so sužnji. Oboji pa so dobro poznali podrepne hlapce, nekakšno nedoločeno vrsto med sužnjem in gospodarjem. Znani so bili in so še po posebej podmazanih jezikih za lizanje tujih riti. Torej bi jih lahko poimenovali tudi ritolizni

Ne upam si napovedovati, koliko ljudi je monoteističnega verskega prepričanja, takšnih, ki sledijo religioznim izvorom Svetega pisma starega zakona (zaveze). Vem pa, da nihče izmed množice vernih še ni predložil enega samega konkretnega dokaza o obstoju najvišje avtoritete stvarstva, Boga. So pa številna izpovedovanja, slike, podobe in pričevanja, na katerih religija temelji, tako naivno prispodobna človekovi domišljiji in njegovi skazavi miselnosti, da je precej jasno, da niti eden izmed številnih prepričevalcev, dokumentalistov - dokumentaristov in "božjih poslancev" ni doživel bližnjega srečanja s stvarnikom. Če bi ne bilo mističnih obredov, tudi molitev sodi mednje, bi ljudje izjemno hitro dojeli, da so izključni kovači lastne usode, izvorni darovalec človeškega semena, Oče, Gospod, Bog, pa je le ena izmed izbir, ki se zaenkrat drugače, kot v domišljiji, še ni udejanila.   Povedano smo utemeljili na Fermijevem paradoksu (Enrico Fermi)(1). Bil je namreč prepričan, da

"Poskušajmo si čim hitreje dokazati, da se motimo, kajti le tako nam uspe napredovati," je izjavil Richard Feynman (1918-1988), ameriški teoretični fizik in Nobelov nagrajenec, enfant terrible(1) svoje dobe. Briljantni Feyman je s to izjavo dregnil v osir avtoritete, močno, da so številni poskočili iz udobnih naslanjačev stvarnih in častnih privilegijev. Z drugimi besedami, kolegom in javnosti je nedvoumno sporočil, da na spominih ni mogoče konstruirati plovil, s katerim bi človeštvo lahko poletelo k zvezdam oziroma da sveta ne oblikujejo skrivnostne lože, kot so Bilderbergi, ki kvečjemu skrbijo, da ostane, kot je, ujet v preteklost.  "Zgodovina so prazne marnje," je nekoč izjavil Henry Ford II, a družboslovje je z njo  prežeto .Slikovni vir: The truth about cars Večina tako ali tako ne razume prihodnosti, ki se udejanja znotraj kvantnih polj. Vedno globlji prodor človeka v spoznanja kvantne mehanike postopno spreminja današnjo znanost in renesančne pogled