Zapisi o času,

Dan je bil vroč. Živci so zganjali utrujajoči ples. Telo je trpelo v malem zabojniku, stisnjenem pod betonskim nadstreškom; verjetno so ga postavili, drugega ob drugem, ko je pustošil kovid. Dober teden so ga že preiskovali, se poigravali s telesom in potrpljenjem in ga porivali od vrat do vrat. Iz regijske bolnišnice v center, iz prostorov nekakšnega inštituta, na drugi strani Ljubljanice, do propadajoče zgradbe na Japljevi in potem od vhoda do vhoda, dokler izmučenega niso poživljali z infuzijo v kontejnerski ciganjeriji pred vrati urgence bolnišnice za infekcijske bolezni in vročična stanja. Več kot dva kilometra je s tresočim organizmom prehodil tisti dan, preden se je za silo lahko umiril v pretoplih, neprezračenih prostorih in nemočno opazoval infekcijo neorganiziranosti ter neučinkovitosti, ki je gospodovala po prostorih klinike. Odšel je pozno popoldne, brez diagnoze, brez pomoči, z upanjem, da bo čim prej doma, da s spancem razblini dan, si povrne nekaj optimizma, volje, ki jo

Končno se je prebila do vrat na kraju hodnika. Vročinski valovi so sprožali vrtoglavice. Vsake toliko so nepričakovano oblili telo. Običajno, ko je ravno prišla izpod tuša in si privoščila kavo pred odhodom na delo. Njeno trenutno razpoloženje je bilo na psu, z njim pa tudi počutje in voljnost do stikov. Slednjih se je, če se je le dalo, izognila v napetem loku. Občutek je imela, da zaudarja, da ni sveža, privlačna, kot je bila nekoč. Postopno je drsela vase, a znotraj se je krušila v razvalino. Največkrat je nesrečna obsedela na kraju usnjenega kavča in se zazrla v sliko pred sabo. Gledala je poteze, ki so ji bile vedno bolj tuje. Med nogami se že dolgo ni več čutila, prsi so ji kot dve solzi stekli ob telesu. In na kraju dolgega hodnika je za tistimi vrati, pred katerimi je tako dolgo čakala na usodni proces, več mesecev, več let, izvedela, da je nima kaj skrbeti. "Gospa, ste v najbolj intenzivnem obdobju menopavze, ko hormoni ustvarjajo nenadzorovani ples. Prešlo bo, zagotovo b