Zapisi o času,

V spomin na izgubljeni boj vojaka v beli halji Večkrat porazil sistem,  dokler življenje ni porazilo njega in odrešilo režim. "Devetindevetdeset Janezov, sto norcev, je imel navado reči, če ga je kdo vprašal po imenu. Bil je strašen redoljub. Vstajal ob določeni uri, telovadil, študiral, tekal, se skromno prehranjeval, legal k nočnemu počitku, ko mu je glava udarila ob mizo. A predvsem je bil upornik. Človek. Hudičevo dobro je vedel, kako streti odpor, v zid pogreznjeno osebo, saj se je le ta nenehno dvigoval v njem, ga vznemirjal, spravljal v številne dileme, nešteto skušnjav, zaradi katerih se je zdel nedosleden pred javnostjo in tudi pred seboj. Blestel je z ostrimi, šovinističnimi, da ne rečemo kar fašističnimi izjavami. Se nad plebejstvom dvigoval kot duhovni naslednik Zaratustre, vendar ga je ta sebičnost vedno stisnila ob tla s preprostimi nasprotji. Sam jih je izrekal in sam si je zabijal nož v drobovje. Potem se je vlekel iz njih kot nedorasel otrok, naivno, no

Nekega zajebanega, meglenega dne v Cardiffu (Wales);  pred leti Dobesedno zaletel se je v napis. Ne, bolje rečeno črke na zidu so butnile vanj, ga stresle, premetale možganske vijuge, ga stisnile k tlom, sprožile tesnobo v želodcu, neprijetno peristaltiko črevesja. Po domala desetletju bivanja na Otoku se je danes znova spomnil porekla. Iz Poljske mu je sledilo kot popotna torba. Se skupaj z njim ugnezdilo v tipski enonadstropni kopiji. Vzdolž dolge ulice, ob tlakovanem cestišču, so kot jajce ob jajcu stale na las podobne zgradbe. Iz njih so po ulici ropotale različne šprahe, narečja in vse vrste ljudi si srečeval na vhodih. Večbarvni fotokopirni stroj je očitno motil staroselsko populacijo, še posebno so ji šli na jetra Poljaki. Teh je bilo daleč največ in zapiti pivski trebuhi so poleg navijačev iz nasprotnega nogometnega tabora sovražili prav njih. "Poles go home!" je bilo nedvoumno sporočilo. Žerjavica v grlu, vznemirjen korak, eksistenčni dvom, sprožilec zavesti.