Zapisi o času,

Blizu šestdesetih sem. Uživam v razvadah, v nervnih orgijah, s katerimi me nagrajuje nukleus akumbus, možgansko središče, ki pretvarja "smrdeči" tobak, "gnusni" alkohol, pogubno hašiševo smolo in kokain, z ojačevalci okusov "oplemeniteno" hrano ter mnoštvo drugih neasketskih tvarin in domislic v užitek. Hedonistično predajanje vsekakor ima določen smoter v življenju, drugače bi se ljudje rodili sebi in drugim v breme, napoto, svet bi dojemali kot črno-belo realnost in podobni bi bili obešenim krpam na trnovih vejah, ki si jih izposojajo po potrebi. Tako namreč bo enkrat v prihodnosti bila videti človeška skupnost, ko jo dodobra obdelajo "psihiči" obdarjeni s številnimi predsodki in abnormalnimi težnjami, da spremenijo svet iz pisanih mavričnih barv v nekaj odtenkov sive; brez kanca ustvarjalnosti. Ne, človeške skupnosti in posameznikov ne bodo uničili neoliberalci niti neonacisti, fašisti, komunisti, drugi totalitaristi, potrošništvo ali z

Zakaj bi najsodobnejšo umetno inteligenco zapravljali za stroje, ki preprosto posnemajo naše najbolj zaprašene klišeje in predsodke, se v članku, ki ga je objavila februarja v New Scientists, sprašuje avtorica Victoria Turk(2). Očitno "klišejska" gospodična ne razume pomena vzorcev za tržni uspeh izdelkov in je prepričana, da ljudje sledimo zgolj visokim moralno etičnim pričakovanjem ali bolje rečeno vedenjskim floskulam, prepričanih v absolutno spoznanje? Resnica tiči drugje. Dokler ljudje ne bomo znali zaprašenih navad in predsodkov, tudi takšnih, da ženske hlepijo samo po velikih tičih, moški pa  po balonskih joških, vgraditi v vedenjske vzorce seksualnih androidov(3), toliko časa niti približno ne bomo mogli govoriti o kakšnem napredku umetne inteligence. Človeška inteligenca je namreč utemeljena na predsodkih in vsako dejanje, pa naj bo še tako ustvarjalno, je z njimi začinjeno, če ne kar omejeno.  Robo zvestoba do groba, ne glede na leta in izgled. (Vir:Thinkstockpho