Zapisi o času,

Krištof ni znal z ljudmi. Pa ne, da bi jim želel slabo. Le vedel ni, kako naj se izogne vretju čustev, ki jih je sprožil v pogovoru z drugimi. "Cinik, žalivec, nadutež" so mu velikokrat navrgli ter obrnili hrbet. In potem se je ure spraševal, kaj hudiča je zagrešil. S čim je užalil sobesednika? Nikakor ni dojel preprostega aksioma, da se moraš v družbi plaziti kot kuščar, potuhnjeno, hinavsko, skrajno tipajoče, da ne užališ obsedenosti, prizadetosti, s katerima ljudje pitajo svoje pohlepne duše. Velikokrat je tako zmedeno odtaval proti samoti, kjer se je prepuščal mukotrpnemu premišljevanju, obtoževanju. Popolnoma neplodnemu, dokler nekega sparjenega dne, v trepetajoči senci sredozemskih cerov in monotoni melodiji škržatov ni poniknil vase. Znašel se je sredi niča, sveta, v katerem se je izjemno počutil, a ga je bilo treba šele zgraditi, po lastni meri, po okusu prijetnih občutij, ki so se križala v njem. Od takrat je bilo drugače. Naenkrat je postal spravljiv, eleganten, raz

Zgolj nemo je strmela z odprtimi usti. Gledala je skozi okno, a ni zaznala dogajanja na drugi strani ulice, kjer so se zbirali ljudje ob povoženem moškem. Gledala, a ni videla. Zamaknjena je sledila besedam naprave v roki. Bolje rečeno tudi teh ni več poslušala. Bila je paralizirana, pogreznjena v misli. Izrivale so ena drugo, tako hitro, da ni bila sposobna beležiti njihovega pomena. "Ni ga več!" Le to se je sprehajalo po prenasičeni glavi. "Kako je mogoče? Kako je mogoče?" je ponavljala v nedogled, ko je glas na drugi strani brzel. Verjetno je mislil, da ga posluša, zato je hotel biti čim bolj izčrpen in večkrat je ponavljal že izrečeno. Ponavljal in poudarjal. "Ja, v petek ob štirih popoldne. Dobiva se pred vhodom na pokopališče. Pred stojnicami za rože. Kot običajno. Bodi kaj prej tam, da se še kaj pogovoriva. "Prav," je presunjeno odgovorila in izklopila. Ljudje so prehitro odhajali iz njenega življenja in pri vsaki smrti se ji je zdelo, da je z

Brezmočno je opletala z glavo, kot da bi se hotela potegniti iz steptanega peska. Zakopali so jo pred zid spokoritve. Tako so ga poimenovali, da bi z njim poudarili izročilo stare zaveze, čeprav je vedno, kar se je dogajalo pred njim, bolj spominjalo na maščevanje in egoističen krvniški obred namenjen sproščanju nizkotnih ubijalskih strasti. Ko je priletel prvi kamen, ji je razbil arkado in kri je stekla po licu, čelo pa se je skremžilo od bolečine. Toda glava se je umirila. Nič več ni otresala. Prepustila se je usodi človeške podivjanosti. Kamni so leteli. Se odbijali od zidu ali udarjali neposredno v krvavo gmoto. Lobanja se je razprla in možgani so se pocedili skozi režo. Nekateri so se odvrnili, druge je prizor še bolj razvnel. Besno, krvoločno so bezali po tleh, da so dobili pravcati kos v roke in z njim silovito napadli mezečo gmoto v tleh. Zabave je bilo hitro konec. Prehitro, da bi se potešila človeška sla po bolečini drugega. Na tleh je ležalo le še razočaranje. Ubito življenj

"Poslušajte, prav bi bilo, da se pogovoriva o tej vaši obsedenosti. Prepričan sem, da gre za hudo obliko obsesivne kompulzivne motnje."  "Ne razumem! Kdo le vas je potisnil v igro, da ste dregnili vame? Tukaj sem vsak dan. Prinašam vzorce hranil in človeških izločkov ter spremljam njihovo analizo. Lahko bi vam natančno povedal, koliko me stane vsak prihod skozi tista vrata" Moški, dr. je pisalo na priponki pod ovratnim zavihkom nebesno modre halje, ga je sprejel pri vratih. Tam je postopal že kakšno uro, da bi se seznanil s človekom, ki je dnevno prihajal s kovčku podobno usnjeno torbo v laboratorij in potem budno motril izza steklene stene meritve vsebin iz stekleničk in vrečk. Se, ko je dobil računalniške izpise, pogreznil v masivni fotelj iz nabranega rdečkastega usnja na svoji strani steklene pregrade, da je podrobno proučil poročilo in si beležil pripombe.  "Se vam ne zdi, da delujete nekoliko stresno, še posebej, ko vznemirjeno zahtevate, da posamez