Zapisi o času,

Ko se dnevno sprehajam po spletnih straneh in spoznavam posredniško moč interneta ter številne možnosti za zajamanje in vsrkavanje raznovrstnih vsebin, niti pomislim ne več na uredniško vodene medije (časopise, revije TV, radio, urejene spletne novice). Prepričan sem, da je njihov čas minil in da jih bo zlagano poveličevanje, da so zgolj medijski snovalci sposobni v tej poplavi informacij prepoznavati njihovo izvorno in sporočevalsko verodostojnost, še veliko prej potisnilo na smetišče zgodovine. Novinarstvo je poklic, ki definitivno izumira in četrta veja oblasti je precej naduta prispodoba o nekakšnem vzvišenem nadzorstvu nad smrtniškimi navadami, čeprav je vedno služila takšnim in drugačnim političnim, ideološkim interesom in zastopala njihova stališča. Že zdavnaj so izgubili bitko z internetom. Kdo še želi drago kupovati tuja stališča? V kolikor bi mediji in novinarji dejansko kdaj delovali kot neodvisna sila z lastnim značajem, bi se dejavnost sama verjetno ohranila. Šla

Res nenavadno? Tobačni dim je največji morilec na zemeljski obli. V kolikor verjamemo napihnjenemu medijskemu okusu ali brezokusu, potem na vsakih 10 umrlih eden podleže zaradi posledic kajenja. To je nič manj kot deset odstotkov. In ker bomo v tem stoletju tako ali drugače odpravili s sveta dobrih enajst milijard prebivalstva, bo med njimi najmanj milijarda kadilcev z uničenimi pljuči in kardiovaskularnim sistemom. Prepričljivo, in ko protikadilski nastrojenci in apologeti vijejo roke v nebo, ker si človeške "zgube" tako neusmiljeno skrajšujejo življenje s tobakom,  nihče niti približno ne zna oziroma ne more povedati, koliko sploh naj bi posamezni zasvojenec dočakal let, tako, po božji volji, brez razvade v ustih.  V tem tudi je čar ali bolje rečeno ves misterij tobačne demagogije. Na veliko operiramo z raznimi smrtonosnimi napovedmi in tveganji, ki jih prinaša kajenje, a po drugi strani se nam tudi sanja ne, koliko let naj bi posameznik, ki smo ga obsodili na predčasn

Koledovanje korenini v rimskih časih. Je predkrščanski običaj, ki so ga stari Rimljani poimenovali calandae, kalende. Na prve dni novega leta so se rimski meščani zbirali v hrupnih sprevodih, plesali, peli, popivali in veseljačili po mestu. Del tega nadvse prijetnega običaja se je ohranil še dandanes, število koledniških dni pa se je razvleklo od 24. decembra pa vse tja do 6. januarja, praznične počastitve treh kraljev. Čeprav je bilo prvotno koledovanje namenjeno izključno novoletnemu veseljačenju, voščavanju dobrih želja in zbiranju darov za uboge, v kasnejšem obdobju, postaja vse bolj prežeto z vraževerjem, napovedovanjem prihodnosti, z izrekanjem urokov in obsodb. Koliko seveda to tudi dejansko vpliva na ljudi, je drugo vprašanje? Žalostno pa je, da se tudi dobri običaji počasi izrojevajo pod vplivi pridobitništva, škodoželjnosti in introvertiranega zapiranje znotraj majhnih, individualnih skupnosti. Treba bo pač iznajti druge priložnosti, drugačne praznike, da se sprostimo,