Zapisi o času,

Moram priznati, da ne razumem popolnoma demokracije in da ji z leti postajam vedno manj naklonjen. Spominja me na rokohitrsko iluzijo, po načelu, zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš. Kovanec se namreč vedno skriva pod drugim kozarcem, nikdar pod tistim, na katerega uperiš prst. Poduk igre je, da napačno presojo vedno plačaš. Nekaj sličnega je pri demokraciji. Volitve namreč potekajo po podobnem načelu. Nikdar ne izberemo pravih, ko se odločamo med različnimi, vsiljenimi prijetnimi vonji. Kot da bi se po tolikih letih podložne, kvazi samostojnosti še vedno ne zavedali, da vsi smrdijo enako. Demokracija, rokohitrska iluzija, ki te počasi spravi ob vse: dobro ime, zdravstvene storitve, izobrazbo, službo, parcelo na pokopališču ... Sl.vir: Fotolia Le redki še si znajo predstavljati, kaj pravzaprav pomeni diadna delitev političnega prostora na leve in desne. Prvi so enako napredni, kot so drugi nazadnjaški ter seveda obratno. V vsakem primeru pa gre za zgodovinski anahronizem. Za zgo

Prekrita ponudba (Banquet Blanket) našega telesa še največ pove o nas samih. Smo občutljiva bitja. Ne sramežljiva, kot to poskušamo prikazati, temveč obsedeni z lastno nepopolnostjo. In te se sramujemo. Jo poskušamo skriti, zaobiti, zamašiti, prikriti s številnimi umetelnimi dodatki, ali kar je še mnogo huje, podkupiti mišljenje drugih, da bi nas dojemali kot del izmišljene zgodbe po njihovih predsodkih.  Vizualna popolnost. Z njo največkrat prikrijemo naše dejansko stanje in zasijemo skladno z namišljenimi pričakovanji. Sl. vir: Self.com Čeprav mislimo, da smo sila preprosti, smo zapleteni kognitivni in nevrološki stroji, ki jih obvladuje podzavest. Dejanja, ki se jih niti ne zavedamo. Za vsako ceno, četudi največkrat nevede in nehote, želimo biti podobni drugim, ne sebi. Vendar, kadar kdo to po naključju opazi, smo užaljeni. Sebstvo v nas torej domuje v vsakem pogledu in to ne oziraje se na to, kako identitetno je razvito. Njegov zunanji izraz, vedenjski odziv je JAZ. Je n