Mi smo na liniji
Zgolj nemo je strmela z odprtimi usti. Gledala je skozi okno, a ni zaznala dogajanja na drugi strani ulice, kjer so se zbirali ljudje ob povoženem moškem. Gledala, a ni videla. Zamaknjena je sledila besedam naprave v roki. Bolje rečeno tudi teh ni več poslušala. Bila je paralizirana, pogreznjena v misli. Izrivale so ena drugo, tako hitro, da ni bila sposobna beležiti njihovega pomena. "Ni ga več!" Le to se je sprehajalo po prenasičeni glavi. "Kako je mogoče? Kako je mogoče?" je ponavljala v nedogled, ko je glas na drugi strani brzel. Verjetno je mislil, da ga posluša, zato je hotel biti čim bolj izčrpen in večkrat je ponavljal že izrečeno. Ponavljal in poudarjal. "Ja, v petek ob štirih popoldne. Dobiva se pred vhodom na pokopališče. Pred stojnicami za rože. Kot običajno. Bodi kaj prej tam, da se še kaj pogovoriva. "Prav," je presunjeno odgovorila in izklopila. Ljudje so prehitro odhajali iz njenega življenja in pri vsaki smrti se ji je zdelo, da je z