Zapisi o času,

V knjigarnah in knjižnicah se police šibijo pod različnimi deli, namenoma jih ne bom imenoval literatura, o krepitvi osebnih sposobnosti, poglabljanju v duhovnost, oblikovanju mišljenja, avtosugestiji, o samozdravljenju, zadovoljstvu, o osebni rasti. Toliko pozitivnih misli in razkritih življenjskih skrivnosti človeštvo še nikoli ni imelo na voljo in nikdar se ni toliko različnih avtorjev s področja psihologije, antropologije, gerontologije, biologije, humane etologije, zdravljenja, menedžmenta, fizike, matematike, celo astronomije …, trudilo, da bi posredovalo učinkovite recepte duševnega in telesnega blagostanja. A resnica je nasprotna od obsedenosti z notranjo rastjo. Neoliberalistična neskladja so vedno pogostejša, človek človeku vse hujši volk, in videti je, da vsa ta obsežna populistična znanost osebnih presežkov ni nič drugega kot blagi optimistični obliž za človeštvo, ki se sooča z vedno hujšo negotovostjo. Pravijo, da s knjigo osebno rastemo. Kaj pa obratno? Sl.vir: pub

Resnico jemljemo preveč samoumevno in niti pomislimo ne, da smo mogoče le igrača v rokah nekih radoživih bogov z Olimpa ali osebkov, ki so že dolgo pred nami dosegli prihodnost. Torej, kako smo lahko prepričani, da dejansko polnopravno razpolagamo s telesom, v katerem se prebudimo? Da nismo le premeteno vodeni igralci na šahovnici, pri katerih niti zavesti vleče kakšen izurjeni mojster v ozadju? Recimo bitje iz temne snovi, ki je ne vidimo ali fantom iz temne energije, ki je ne zaznavamo? Dejansko nimamo v rokah nobenega pravega dokaza, da bi lahko zagotovo trdili, da smo se rodili v telesu, v katerem hodimo ta trenutek naokrog.  Koga gostimo ta trenutek v telesu? Sebe ali spomine nekoga drugega? Sl.vir: Mixmag Ne, ne gre za znanstveno fantastiko ali domišljijsko podtikanje. Temveč za preprosto posledico, s katero se pogosto seznanjajo osebe z začasno ali trajno amnezijo in bolniki s hudo demenco. Kako je, ko se naenkrat znajdeš v neznanem okolju, obkrožen s samimi tujci, do

Ko smo bili domala prepričani, da bomo preprosto preskočili človeško evolucijo, so se tehnološki procesi, utemeljeni na digitalizaciji, upočasnili. Lahko bi rekli, da smo začasno obtičali pri manj kot odstotku možganskih zmogljivosti, ki jih predstavljajo najbolj sodobni računalniški sistemi. Na nesmrtnost znotraj strojnih mrež bomo tako morali počakati še kakšnega pol stoletja oziroma vsaj toliko časa, da ponotranjimo sedanji tehnološki razvoj in njegovi procesi postanejo samoumevni del življenja, kot so recimo ogenj, kolo in plug. Smo na sledi novemu razvojnemu aksiomu, po katerem človeštvo lahko sledi dosežkom posameznikov šele, ko zanje vzpostavi primeren socialni vedenjski okvir. Zato je vsekakor potrebnih nekaj generacij. Čeprav danes bistveno manj kot pred stoletji.  Ko je že vse kazalo, da bomo utonili v poplavi digitalizacije, so na nekaj nanometrov pomanjšani tranzistorji trčili v čudaški kvantni svet.                             Sl.vir: profimedia                  

Splet je temeljito prevetril in spremenil medijsko krajino. Blogerji, vlogerji, ljubiteljski raziskovalci, popisovalci in razlagalci pojavov, samozvani publicisti, propagandisti, mogoče tudi iluzionisti, so postali edina prava, avtentična informacijska resničnost. Javni mediji, ki so v trenutku poslovne agonije sebe razglasili za edino pristno, verodostojno novinarstvo, pa se vedno bolj pogrezajo v kloako usmerjenih, prikrojenih in izmišljenih informacij. Postajajo, ne, bolje rečeno ohranjajo slog dresiranega poročanja in poskušajo še nekako krmariti znotraj politično razslojene, sprenevedave in skorumpirane družbe.   Splet piše novo poglavje izvornega in izvirnega obveščanja. Sl.vir: NeilPatel Informacijska prihodnost vsekakor ne bo pripadala javnim medijem, kot jih poznamo danes. Vsaka informacija, ki dobi priložnost za objavo šele, ko jo pregleda budno urednikovo oko, je objektivno nekorektna. Vsak urednik ima namreč prevzeta stališča, je naklonjen vzgojno pogojenim pogle