Zapisi o času,

Rožnati oktober, ko sočni joški izgubijo erotični naboj  in postanejo zgolj materinske oziroma bolniške dojke! Imela je rada življenje. Imela je rada moške. Bila je ponosna na lastne joške. Z njo so dihali po mestu, na plaži, ko je mahala v pozdrav vaškemu, gasilskemu orkestru, mlademu učitelju na drugi strani ceste, zdolgočasenim spogledljivcem, farjem, ki so se bolj navduševali nad obrisi zrelega ženskega telesa kot otroškimi ritkami. Bila je zanosna poezija življenja. Samo je skladalo verze o njej. Dajala jim je zgolj ritem, zdaj s pojemajočim zdaj s pospešujočim dihanjem. Imela je rada življenje in življenje se je bratilo z njo! Dokler, dokler se ji nekega dne, med ponosnim božanjem oprsja pred ogledalom, ni zazdelo, da se je desna bradavica ugreznila v rahlo senco. ”Oh nič," je zamahnila z roko," igra svetlobe." In ko se je nekoliko nagnila proti oknu, je vznemirjajoča senca res izginila. Dejansko, bila je le igra svetlobe. Igra, ki je sprožila rahlo slu

Ne dolgo tega, po nevihti. Žarki so cefrali sivo skorjo v plišasto modrino. Najprej ena, potem dve, kmalu tri in nekaj trenutkov kasneje še četrta glava. Mladeniči z nekoliko temnejšim tenom od običajnega so se izluščili iz zelene pregrade. Čvrsto stopili na pot in krenili v smeri Zahodja. Zadnji se je široko nasmejal. Celo pomahal je v pozdrav. Čez obraz se mu je razpotegnilo veselje, navdušenje. Kako tudi ne! Nekaj ur prej so prečili poldrugi tisoč metrov visok gorski greben. Polivinil je še vedno opletal na ramenih enega izmed njih in lase so imeli zlepljene. Brez dvoma jih je pralo. Selitev genov Sl.vir: vesti-online.com Vrag si ga vedi, koliko dni so bili že na poti in kateri skupini so sledili na v prihodnost? Bili so odločeni. Več kot le to, da stopijo na polje domišljije. Da gre za močno izkrivljeno predstavo, jim je bilo zdaj že več kot jasno. Toda odločni so bili nadaljevati po poti upepeljenih sanj. Zdeli so se mi kot nekakšne sodobne Pepelke. Brezmadežna člov