Zapisi o času,

Berlin, julija 1948,  ko je nemško življenje le še tlelo med skladovnicami opek Bombnikov ni bilo več. Namesto njih so mesto preletavala motorna transportna letala. Nekdanja nemška prestolnica je tesno ležala v pesti sovjetskih zmagovalcev in preskrbovalne poti za zahodno vojaško zavezništvo in ljudi na območju njihovega nadzora so brnele izključno po zraku. V deželo se je zagrizlo hudo pomanjkanje. Niti strogo načrtovana in odmerjena preskrba ni pregnala lakote ter golote iz ruševin. Arijski ponos je utonil med njimi. A preživeti je bilo treba, brez mož, ujetih, pobitih, zlomljenih, bolnih, preganjanjih po širokih ruskih stepah, pokopanih sredi ukrajinskih, beloruskih in poljskih ravnic ali padlih, ko so reševali razsute delce nekdanje veličine. Ostali so predvsem starci, otroci in ženske. Bil je mir, bila je lakota, bila so prikrajšana in zanemarjena ženska mednožja in bili so vojaki. Tujci v najboljših letih. Oboroženi s čokolado, cigaretami, konzervami, luesom, triparjem,

Pred kakšnim letom na robu ekumenskega sveta tako opevane krščanke ljubezni Slabo leto je minilo, ko sem jo srečal. Veter, pihal ji je naravnost v obraz, je izzval solze v očeh. Drugače ni jokala. Za roko se jo je držal fantič. Nič starejši od petih let. Na rokah je pestovala deklico. Ni še hodila in verjetno bi zmrznila, če bi je materinska volja ne ohranjala pri življenju, ko se je prebijala po ledenem makadamu navzdol. "Kje za boga, se je znašla na tej poti, v tem mrazu, v strupenem, neobludenem svetu?" me je prešinilo. "Kakšna moč je v njej, da se tako odločno spopada z naravo. Kdo jo je poslal na pot in od kod?" Vprašanja so se pletla eno za drugim. V preveliki bundi je hlačala vprašanjem nasproti, z dvema nedoraslima otrokoma. Veter je potiskal zimo pred seboj, se zaletaval v šibko, natovorjeno telo. A to ni popuščalo. Vleklo je življenje za seboj, z njim bedo, dvome, zlorabe, strah. Kot že tolikokrat prej je bila na preizkušnji njena vzdržljivost, mi