Objave

Prikaz objav, dodanih na 2016

Neuničljivo življenje

Slika
Demografi napovedujejo, da bo v tem letu umrlo okrog 57 milijonov ljudi. To je manj kot odstotek svetovnega prebivalstva in dobra desetina človeštva, ki je tako ali drugače, bodisi emocionalno, materialno ali profesionalno, povezana s konkretno smrtjo. Človek neverjetno veliko lastnega časa posveča fenomenu umiranja in smrti, tako v laičnem, znanstvenem kot religioznem smislu. Kot da bi ne šlo za povsem normalen, naraven pojav, ki je del običajnega organskega procesa. A stvari le niso tako enostavne, kot je videti na prvi pogled in lajnarski nagrobni nagovor: "Prah si bil in v prah se povrneš," ne drži niti približno. Življenje je namreč neuničljivo in tesno prepleteno z vsemi snovnimi in energijskimi procesi vesolja. V bistvu je njihov precej pomemben, tvorni del. Zavest pa je tista, ki vsemu skupaj sploh daje smisel, pomen obstoja! Zavest je dimenzija zavedanja neskončnosti.  Ključno vprašanje, ki si ga v tem pogledu torej lahko zastavimo je, sta stvarjenje in zaves

Nojevski aktivizem

Slika
Nezadovoljni z lastnim in položajem bližnjih na veliko udrihamo po kapitalizmu, neoliberalističnem svobodnjaštvu in kurupcijsko prepletenih mrežah. Prikimavajo nam sociologi, antropologi, psihologi, travmatologi. Smo pofukana prekarna generacija, delovno ljudstvo brez izhoda, obsojeno na životarjenje. Smo izkoriščani in izkoriščevalci ob enem. Smo produkt preteklih vedenjsko genskih zapisov, ki jih socializaciji še ni uspelo spremeniti do mere, da bi se otresli živalskih lastnosti. Človek se v bistvu ni spreminil in ni nič bolj individualističen in nič manj kolektivistično naravnan, kot pa je bil pred 5000 leti, le da številni družboslovni znanstveniki tega preprosto nočejo videti, ker mislijo da je pojave mogoče obravnavati kot laboratorijske osamelce, ne pa generične fenomene.  Tičanje v krizi ni namreč nič drugega, kot tiščanje glave v pesek, nekaj podobnega nojevskemu aktivizmu. Tudi v najbolj burnih obdobjih buržoaznih revolucij , delavskih gibanj XIX.(1) in Bertolucijevega X

Pada brada, pada vlada, pada gnada(1)

Slika
Nekaj dni nazaj je umrl Fidel. Avtoriteta je podlegla starosti že nekaj let prej. Južnokorejska predsednica Park Geun Hje, je po več kot mesecu vztrajnih množičnih protestov sporočila, da je pripravljena odstopiti. Brazilsko Dilmo Rousseff so po ustavni obtožbi razrešili zadnjega avgusta 2016. Obetavna arabska pomlad je končala v rokah organiziranega bližnjevzhodnega terorizma, kriminala in totalitarnega verskega nasilja. Borci kalifata, ujeti v Mosulu, Raki in Alepu kličejo na pomoč Alaha. Turki sami ne vedo več dobro, proti komu so uprizorili državni udar in množice beguncev so obtičale ujete med Sredozemskim morjem in puščavo. Islandija je že v letih 2008 in 2009 odločno obračunala z bančnimi špekulanti in skupaj z njimi pred sodišče postavila tudi predsednika takratne vlade Geira Haarda. V Sloveniji Janez Janša še vedno goreče upa, da se bo vnovič zavihtel za vladno krmilo, čeprav je bilo že po množičnih vseslovenskih vstajah nedvoumno, da je v očeh večine ljudstva izgubil kredibi

Prihodnost ujeta v želje

Slika
ferdo.falir@gmail.com Prihaja nova recesija? Ne! Recesija je obstoječe stanje, največja svetovna spletka, v katero so nas ujele pogoltne korporacije in impotentne oblasti ter nam domala že desetletje prodajajo zgolj prazne upe. Edina "konjuktura" je njen zrcalni odsev, prinaša pa zniževanje dohodkov, krepitev revščine in obče nižanje standardov človeškega dostojanstva. V svetovnem finančnem sistemu namreč vsako leto ponikne najmanj tri odstotke denarja, za vedno. Račun za to se potem izstavi borzam v obliki napačnih prognoz. Ker resnični trg na stave(1) dejansko nima nobenega vpliva več, denarne luknje v protivrednosti prisvojenih špekulativnih dobičkov ni mogoče pokrpati in seveda vedno težje jo je tudi prodajati. Posledice, po svetu leti vedno več prenapihnjenih balonov in zblodelih upov. Komentar je odvečen! Vir: Bloomberg Finančna iluzija je postala največja strast in hkrati tudi prevara človeštva. V njej sodelujemo vsi, ki smo vsaj enkrat izgubili na ta