Zapisi o času,

Otresel je prah z obleke in ga spral s telesa. "Na pasu bo treba narediti novo luknjo," je pomislil, ko je spenjal zaponko na hlačah. Pozdravil je sodelavce in z garderobe urno krenil po širokem stopnišču, okičenem s ceneno aluminijasto ograjo. Zunaj je zavil proti ulici. Kot običajno so svetilke razsvetljevale dan. "Kakšna potrata," je pomislil in se obrnil proti skladiščem na desni. Vstopil je v manjše od razporejenih vzdolž dvorišča. Še nedolgo nazaj je pripadalo istemu podjetju, skupaj z zgradbami. Vstopil je, tiho pozdravil, potem pa nemo obtičal pred pultom. Danes je bil na vrsti Rdeči križ. Starejša gospa je prečrtala ime na seznamu, fant ob njej pa je porinil predenj že pripravljen paket. "Poleg običajnega ti pripada tudi to," mu je priložil paket jajc. "Včeraj smo jih dobili in bližajo se prazniki," je še navrgel in izginil med polnimi policami v ozadje. "Odlično," je pomislil. "Preden bodo šli v šolo, jim bo Zaida spekla

  Znova je togotno udrihala po njem, in to vsakič, ko si ji je drznil ugovarjati. Nič nenavadnega, toda Gašper je že preštel dobrih štirideset in mama ga je še vedno tepla; pred ponižnim očetom, pred ženo, pred njegovimi otroki. Neusmiljeno je udrihala s palico po hrbtu. Ne, da bi zlomila voljo v njem. To je naredila že zdavnaj, v mladih letih. Ko se je potepal z vrstniki, ga je priklenila za zapeček in izbila hudiča iz mladostniške nature. Mlajšemu je bolečine zadajala z vrbovo šibo, da se je vlekel po tleh in tulil od skelenja, danes, kar ji je pač v trenutku besa prišlo pod roko. Bal se je je, čeprav je že zdavnaj otopel od bolečine in je le še brezvoljno prenašal njene histerične izpade. Bil je človek z ubito osebnostjo. Postopno se je vanj selila njena hudobna duša in počasi ji je podlegal. Ni spoštoval, a vedno, ko se je pojavila, je zaigral naklonjenost, jo spoštljivo pozdravil, sklonjeno čakal, kaj bo sledilo. Tepež ga je spremenil v pohlevno, vprežno žival. Vlekel je svoj živl

       Verjetno je bilo eno zadnjih nekoliko hladnejših dni, preden je nastopila poletna vročina. Ljudje so bili zbrani okrog velikega lesenega odra. Pred pevskim zborom je krilil slavnostni govornik. Demokracija, svoboda, lik humanega človeka in delovne zmage, množica vznesenih besed je valovala nad ljudmi. Ti so jim prikimavali, tudi odkimavali, se nemo čudili. Vodila jih je nevidna roka uma in se poigravala s kolektivno zavestjo, kot bi bila iz lahkotne sladkorne pene. Le kdo ni bil za? Le kdo si je želel sploh biti proti? Telesa so valovala v zamaknjenosti, dokler pevski zbor ni odpel zadnje note in zvočniki niso preglasili prizorišča z udarno koračnico, z odvezo za ubogljivo spremljanje revolucionarnega programa. Potem so se skoraj hkrati, kot bi jih nevidni bič tlesknil po riti, obrnili in pohiteli k stojnicam. Vonj po kuhanih klobasah se je kmalu cedil po bradah prisotnih. Zanosno so hlastali po hrani na kartonastih podstavkih, se spogledovali, pili iz plastičnih kozarcev, se ob