Zapisi o času,

Videti je, da jim je do neke mere dejansko uspelo koronavirusno pandemijo spremeniti v glavnega sovražnika človeštva. Kar naenkrat to niso več armade, ki kopičijo jedrsko orožje v arzenalih, industrijski in transportno logistični koncerni, ki pustošijo po prostoru in degradirajo življenjsko okolje niti neoliberalni kapitalizem, ki meče ljudi na cesto in znižuje njihov osebni ter skupni standard. Koronovanje je postalo obča obsedenost, zaradi katere smo prave probleme človeštva potisnili na kraj, temeljnim pravicam pa smo se pripravljeni odpovedati v korist nekakšne navidezne osebne varnosti, ki nam jo seveda obljubljajo, a prav pričujoča pandemija je dokazala, da je sploh niso sposobni zagotoviti.  Nekoč preteče nuklearne bojne glave očitno ne ganejo nikogar več, zato so se lovci na politične položaje spravili nad ljudi z biološkimi agensi in zdravstvenimi algoritmi, da nas primorajo v panično poslušnost. Sl.vir: CampaignforNuclearDisarmament

Včasih se mi resnično zdi, da so življenje zgolj sanje na poti v smrt. Takšni občutki me še posebej spreletavajo nekaj zadnjih mesecev. To sobivanje s korono postaja svojevrstna obsedenost, čeprav se v sami dinamiki življenja ni spremenilo dejansko prav nič. No ja, razen poudarjanja dimenzije smrti. Naenkrat, predvsem po zaslugi državnih vodstev, je ta postala prevladujoči pojem v našem dojemanju, življenje samo pa silno tveganje bivalnih slogov, ki se jim predajamo ljudje. Tokrat neposredno lahko občutimo, kako relativna je resnica, kako silno odvisna je od našega pogleda na dogajanje samo.  Pri dirki za demokracijo ni pomembno, kdo bo prej na cilju, ampak, kdo bolj pravilno zazna pot do njega. Sl.vir: KamnikInfo

Tokrat ne bo plamenečih kresov, zanosnih sindikalnih govorov, jutranjih budnic in ljudskih shodov. Tokrat praznika ne bo. Delavska država je dokončno pokopana, tudi na simbolni ravni. Stoletni običaj je povozil nekakšen virus, ki se je baje izmuznil iz laboratorija na Daljnem vzhodu in dokazal, kako šibki so v bistvu človeški rodovi in pravice, ki utemeljujejo njihovo življenje. Tokrat ogenj ne bo prečiščeval dvomečih duš, jih polnil s pričakovanji in upanjem na solidarnost. Kužna bolezen je bolj kot ljudi presenetila njihove organizacije, sindikate. In odslej, če se delavstvo ne bo znalo organizirati in zaživeti v izrednih razmerah, bo postalo breme; breme lastnega obstoja. Ko smo še imeli praznik! Sl.vir: Facebook