Zapisi o času,

Če nekoliko kritično presodim lastno delovanje in razmišljanje zadnjih nekaj mesecev, sem v bistvu protikovidni zarotnik. Ne edini in tudi ne najbolj očiten, ampak imam do epidemije in bolezni nihilističen odnos. Vsekakor na takšno moje dojemanje niso vplivale številne zarotniške teorije, ki jim, kolikor je to časovno mogoče, prav tako sledim. Dvome in iskanje kompetentnih odgovorov drugje je spodbudila vrsta nelogičnih vladinih in zdravstvenih ukrepov, predvsem pa pojasnila epidemioloških izvedencev, ki so ves čas dokazovali, da o virusu in bolezni dosti ne vedo, ampak se šele učijo. In to hudičevo počasi, če smem pripomniti.   Glede koronavirusne epidemije ne moremo reči, da v njej ni nič zarotniškega. Sl.vir:VemontHumanities Kako le naj verjamem uradnim pojasnilom, ko pa ta temeljijo predvsem na ugibanjih, in če bi koga resnično lahko poimenovali za zarotnike, so to na prvem mestu vlade z njihovimi strokovnimi štabi. Saj vem, kako težko je, ko prvič usekaš mimo, vendar se s tem za

  Center za tujce na Otoku pri Postojni se očitno preobraža v pravo koncentracijsko taborišče. Ne zato, ker to trdijo nekateri mediji ali protestniki pred njegovimi vrati, temveč, ker ljudi brez obsodb in zločinov držijo pod pendreki in pasjim laježem. Zvočna scena, posneta na skrivaj ob dogodku, ob samomoru enega izmed zaprtih namreč na moč spominja na prihod živinskih vagonov v Auschwitz, ki jih je poleg mrkih stražarjev spremljal predvsem lajež podivjanih psov.  V središču pravičniške Evrope, hlastanje za zrakom in svobodo Sl.vir: MMC           Nenavadno, sredi Evrope, ki sebe tako rada predstavlja za združbo svobodnih, nastaja pravo koncentracijsko taborišče, v katerem se z močjo znašajo nad zajetimi, protipravno zaprtimi. Da gre očitno za pravo leglo nasilja in nezakonitosti pove že to, da novinarjem in predstavnikom nevladnih organizacij ne dovolijo obiska notranjosti zamreženih stavb. Tudi drugih poročil o stanju in odnosih znotraj nekdanje vojašnice ni. Tako da upravičeno lah

  Glavno mesto, knjigarna Konzorcij. Ljudem je neprijetno, ko vstopi podeželan in s strahom opazujejo človeka brez obrazne maske. Le ena ženska, ujeta med steklo in steno za hrbtom, je brez nje; prepričana, da jo prozorna pregrada ščiti pred razglašeno kužnostjo. Prodajalec na oddelku pojasni, da nosi masko, ne, ker se boji koronavirusne bolezni, ampak da bi ne škodoval drugim. Podobnega altruističnega žrtvovanja za druge, smo se v zadnjih mesecih naposlušali. Politiki trenutne koalicije so opletali z vzvišenimi besedami, kot da bi se res razdajali za ljudi, za našo varnost, v prid našega zdravja, dokler, dokler … nismo odkrili pravega motiva njihovega nesebičnega predajanja. Hinavci! Ko nas prepričajo, da smo grožnja za druge. Sl.vir: Maribor24.si Nasedli smo nekoliko neobičajni gripi. Virusu, ki je bil že, ko so ga spustili na vuhansko tržnico in morda še kje drugje na svetu, obsojen, da se izpoje prej kot v letu dni. Drugi val, ki smo ga pričakovali nekoliko tesnobno, potrjuje tezo

  Se še spomnite, kako rigorozno se je vlada Janeza Janše lotila uvajanja protiepidemičnih ukrepov? Na vse grlo so kričali, da je Šarčeva ekipa zamudila najbolj občutljivo obdobje za ukrepanje, ki ga bomo posledično občutili vsi. Danes, le nekaj mesecev kasneje, ko pandemična bolezen covid-19 praktično razsaja po vseh kontinentih in domala brez pretiranih ovir prehaja iz države v državo, z rdečimi alarmi odlašajo. Se je unesla bolezen ali politiki, ki so razpihovali njeno nevarnost in okužili prebivalstvo s strahom; namerno, ker je to del načrta globalne kapitalistične preobrazbe ali nenaključno zaradi lastnega paničnega obnašanja? Zapovedano življenje pod masko očitno postaja vedenjski slog, ki nas bo podzavestno oddaljeval od soljudi                                                                                   Sl.vir: GlobalTimes                        Kdo zaboga je zapovedal, da SARS-CoV-2 ni več tako hudičevo kužen in bolezen covid-19 ne tako smrtonosno usodna, da so se zrahlja