Zapisi o času,

Odgovor mojemu skrbnemu Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje Že kmalu po petdesetem so na moj naslov začela prihajati obvestila in pozivi, da se vključim v program Svit. Preko slednjega mi je omogočeno, da vsaki dve leti pregledajo vzorce mojega blata in v primeru, da bi odkrili krvave sledi, ki opozarjajo na možne predrakave in rakave spremembe, me napotijo na kolonoskopijo, v primeru potrjene diagnoze pa na hiter reševalni poseg, ko je zdravljenje lahko "zelo uspešno" (ali pa tudi ne!) (1). Resnično velikodušna poteza sistema, ki jo, se razume, plačujemo iz našega obveznega zdravstvenega zavarovanja, in prav je, da po desetih letih neodzivanja odgovorim na njihova "spodbudna" in redna vabila. Jasno, ne v skladu z občimi pričakovanji, ampak kot človek, posameznik (v kartezijanskem duhu: Cogito ergo sum!) (2), in ne nekakšen numerus clausus(3) ali celo statistični podatek, kot me obravnavajo odgovorni pri programu.  Ne pozabi na vabilo! Vključi se v progr

Laž, uradna, formalna, politična, znanstvena, novinarska, preprosto vsaka, ki jo oblikujejo kot moralno vrednost, da si pridobijo naklonjenost javnosti, je glavna značilnost sodobne demokracije, od Bushevega napada na Irak leta 2003. To, kar so bile nekdaj politične zarote oziroma blatenje v najslabšem pomenu besede, so danes kvazi moralno-medijski šovi. Obtoženci v njih pa so zgolj samosvoji, za kanec prebogati, mogoče tudi nekoliko sprevrženi statisti, na račun katerih si politični in medijski populizem zagotavljata oblast, predvsem pa preživetje. Očitno bo ekstremistično potrošništvo požrlo lastne očete, preden se umiri trenutni neoliberalni revolucionarni preskok in bodo zgodovinarji sposobni prešteti tokratne žrtve, politiki pa razglasiti nov spravni proces.   Samo par desetletij je bilo potrebnih, da je prebivalstvo v hitro urbanizirani krajini dojelo, da so povečinoma sanjači, zgolj bralci mamljivih reportaž o ekstravagantnih posameznikih, da pa se jim nikakor ne bo uspelo