Zapisi o času,

So sodobne migracije lahko težava? Vsekakor, če upoštevamo spopad stališč znotraj ideološko in religiozno razklanih družb, organiziranih v države. Družbena kultura je največkrat monistični, morda dualistični fenomen, daleč od spoštovanja razlik, različnosti, pluralizma in vrednot, ki ga slednji uteleša. Misliti namreč ne pomeni tudi živeti. Kako preprosto se lahko narod, državljani razdelijo na dva pola, so pokazali prav nedavni migracijski pritiski na Evropo. Nasprotniki so v ljudeh na mejah prepoznavali predvsem muslimane, ne pa tudi tistih, ki so se na staro celino zatekli, da bi pobegnili pred neenakopravnimi odnosi, ki jih s trdo roko vzdržujejo starešine mohamedanske veroizpovedi. Evropa se je tako naenkrat znašla sredi križarske vstaje, vendar se tokratni verski paladini (1) borijo v prvi vrsti za tukajšnje grobove. Vsaj tako pravijo.  Ko ljudje začnejo razmišljati na simbolni ravni, zastave prekrijejo praznino v glavah. Sl.vir: The Atlantic No, če nekoliko preletimo

Ne, naslov sploh ni prostaški, vulgaren, kot bi ga verjetno kakšen moralist pojmoval. Je telesno mentalno dejstvo. In kot takšno bo ostalo, dokler bo človek del živalske narave. Natančneje, dokler se bo držal evolucijskih izborov, ki ga po eni strani umeščajo kot posebnost v zemeljski univerzum, po drugi pa še kako tesno priklepajo na verigo naravnih bioloških in vedenjskih procesov.  V človeku je več živali, kot človeka v živali. Sl.vir:Imagenesmi.com Pravijo, da obleka naredi človeka. Nasprotno, obleka zgolj prikrije našo živalsko podobnost, medtem ko jo vedenje na dolgo in široko opisuje. Človek je namreč še v vseh pogledih žival, v nekaterih, ki se nanašajo na delovanje v družbi, celo insekt. Resda na najboljši poti, da prekine evolucijsko popkovino, če se mu bo le uspelo otresti moralnih predsodkov in zavor, ki mu preprečujejo, da bi se ne istovetil s človeško vrsto po božji podobi. Gre seveda za vzvišen, pristranski pogled, da ne rečem homocentričen, saj človeka pov

Če analitično sledim Cerarjevim besedam, ko je preko nacionalne televizije izpostavil, kako pomembno je za Slovenijo, da se pravočasno opredelimo glede stanja in dogodkov v Venezueli, me prej, ko ne spreleti srh, občutek nemira in cenenosti. Javno trkanje na vest in zavestno opredelitev je pravzaprav poziv na razvrščanje, polarizacijo; in kot so zgodovinski dogodki izpričevali do sedaj, je to le uvod v napetosti, njihovo zaostrovanje in vojaški spopad. Toliko bolj verjeten, ker so ZDA znova za krmilom nekakšne "načelne" koalicije totalnega opustošenja avtohtonih kultur.  Miro, Miro, Miro,... Ne kruha, ne dela, hočem vladavino prava. Kaj mar nam sedanja je postava! Sl.vir: liberal.hr Minister Cerar torej tolče po vojaškem bobnu. Slovenijo poziva k orožju, v neko novo-staro zvezo bojnih zastav. Po Orientu se težišče opustošenja namreč vrača na latinski kontinent. Celina, ki so jo zaznamovale vojaške diktature in kriminalni odredi smrti, se je po mnenju Združenih drža

Leta 1456, ko so ljudje začeli dvomiti o božj pokori in usmiljenosti matere cerkve.  Obdobje čarovniških plesov, ko so pri živem telesu z ognjem in križi izžigali  človeškost na grmadah. Čas, ko so norci podeljevali svete zakramente,  pametni in spoštljivi pa so se tresli pred božjeslovno (1) vsemogočnostjo,   je živel tatinski poet François Villon,  ki rad je kradel, pil in klel, še raje pel! To pišem trideset let star, ne čisto nor ne čisto zdrav, ko ni mi več ponižanj mar, ne mnogih muk, ki sem prestal jih v meungški ječi. V njo spehal me je škof Tibald d'Aussigny… Če žegna stare babe, prav! naj jih! - A zame ga sploh ni.  Saj ni moj škof, ne moj graščak - zvestobe nisem mu dolžan: od njega v fevd imam le zrak - ni vsak, kdor tlači svet, tlačan! Dajal mi je iz dneva v dan suh kruh in vodo ta trinog! Bil je res skop in strog tiran: naj z njim enako trd bo Bog! (2) Ravno so zaprli zadnji leprozorij (3) . Gobavost je snedla