Zapisi o času,

Brezmočno je opletala z glavo, kot da bi se hotela potegniti iz steptanega peska. Zakopali so jo pred zid spokoritve. Tako so ga poimenovali, da bi z njim poudarili izročilo stare zaveze, čeprav je vedno, kar se je dogajalo pred njim, bolj spominjalo na maščevanje in egoističen krvniški obred namenjen sproščanju nizkotnih ubijalskih strasti. Ko je priletel prvi kamen, ji je razbil arkado in kri je stekla po licu, čelo pa se je skremžilo od bolečine. Toda glava se je umirila. Nič več ni otresala. Prepustila se je usodi človeške podivjanosti. Kamni so leteli. Se odbijali od zidu ali udarjali neposredno v krvavo gmoto. Lobanja se je razprla in možgani so se pocedili skozi režo. Nekateri so se odvrnili, druge je prizor še bolj razvnel. Besno, krvoločno so bezali po tleh, da so dobili pravcati kos v roke in z njim silovito napadli mezečo gmoto v tleh. Zabave je bilo hitro konec. Prehitro, da bi se potešila človeška sla po bolečini drugega. Na tleh je ležalo le še razočaranje. Ubito življenj