Zapisi o času,

Jožefa G. Je bila ena tistih zgodb, ki so se vlekle po hospicu skupaj s smrtjo. Vseprisotnost odhajanja je naenkrat postala njen ključni smoter. Zapuščena in prepuščena s kvazifilozofijo večnosti je pojemala ob naraščajočih dozah morfinov. Slednji so ubijali občutek za bolečino, pa tudi stvarnost, s katero se človek oklepa življenja. Jožefa G. je nosilo na konec poti, ki ji pravimo življenje. Bolje rečeno plula je na robu zavedanja, blodnih sanj in vere, da jo bo tam na drugem bregu Stiksa prevzelo vnovično hrepenenje. Plula je med prihajajočimi in odhajajočimi obrazi. Menjavali so se ob njeni postelji, misleč, da morajo tam pač biti, da morajo pomagati življenju, da se izseli iz onemoglega telesa, ker je tako prav in ker plovečega v neznano to pomirja bolj od morfinov, ki so tekli v telo. Občasno se je predramila, vzgib življenja je za trenutek zbistril misli, ko je že ničkolikokrat ponovila: "Čemu mi niso dovolili, da se borim? Čemu so me obsodili na to prekleto plavajočo postel

     Odločila se je. Naj prasec nosi posledice, si je mislila. Počutila se je zapuščeno, razvrednoteno, ko je tavala po mestnih ulicah in obujala lika v izložbah, kjer sta se včasih skupaj ustavljala, zrla v reči na drugi strani, govorila o izdelkih in dogodkih, ki so jih razstavljeni artikli osmišljali. Z vsakim korakom, z vsako razsvetljeno izložbo, z vsako silhueto, ki je hitel mimo v ozadju, se je krepila njena misel, da ga prizadene. Ja, veliko bolj, kot jo je prizadel sam, ko jo je pustil golo, dišečo po fuku med rjuhami; na široki postelji, ustvarjeni za telesni razvrat. Na postelji, kjer se mu je predala, kjer je hotela, ne, zahtevala, da je zgolj njegova in on le njen, ker mu je dovolila, da vdre vanjo. Ta ideja o rezerviranem telesu ga je razkačila. Tako močno, da se je, ko se je na hitro nasitil kože in njenega vonja, hladno poslovil, se bliskovito oblekel in odvihral skozi vrata, po stopnišču navzdol, na cesto, na kateri je ravno ustavil modri mercedes in spustil otroka, da

Z vzhoda je nosilo sneg, mraz in granate. Ni vedela, koliko in kako daleč hodi. Očitno je bila premalo oblečena, nezaščitena za metež, ki ga je nosilo. Na rokah je ležalo trupelce dveletne deklice. Starejša fanta so odpeljali že pred dnevi; v smeri meje ubijalskega meteža. Njo in dekletce so z brcami pospremili v negotovost, ko so se je nasitili. V roke so ji porinili mlahavi, krvavi paket. Mlad vojak je s škornjem stisni drobceno glavo, da je zamrl jok, da so se lahko v miru potešili z materjo. Temu bežanju nemočnih v negotovost in izživljanju so pravili vojna. A vojskovale so se zgolj granate. Ljudje, ki so prišli z njimi so se samo še izživljali. Krajino so spreminjali v krvav spomin, po katerem so tavale prizadete duše. S trupelci v rokah ali same so iskale odrešitev od življenja.  Ustavite vojno? Ne, ustavite zločince in norce! Sl.vir: CNBC In potem se nekaj presitih riti na varnem koncu sveta spravi pisat pismo "miru": "Zaustavite vojno!" Pozivajo v njem. &