Propadanje človeka, razosebljanje razosebljenih

Z leti naj bi človek dozoreval. Znanje in izkušnje naj bi obikovale svojstveno lastnost, ki ji pravimo modrost. Starejši ljudje bi glede na to morali postati opora mlajšim generacijam, ki se vzpenjajo po življenjski spirali, a dogaja se nasprotno. Starejši, ko so ljudje, šibkejši postajajo, njihove umske "modrostniške vrline" usihajo celo hitreje kot telo. In mladi prevzemajo skrb za tiste, ki bi morali pravzaprav bedeti nad njimi in jih usmerjeti mimo in preko številnih značajskih pasti h blagostanju. Kdo potem takem še lahko trdi, da se ta svet razvija in čemu ne vidimo, da smo že zdavnaj prešli križišče, na katerem se je generacijska modrost odcepila od pohlepa in samoljubja in da sta omenjeni značilnosti postali tako rekoč vrlini sodobnih, ubobožanih družb. Posameznik, še tako premožen in mogočen, lahko obstoji zgolj kot del družbene biti. Brez njegovega socialnega razsežja ga preprosto ni. Je zgolj nekdo, ki se nenehno bori za plen in zato, da pridobljeno obdrži. Je zver obkrožena z zvermi, ki prej ali slej kloni pod pritiski močnejše, vitalnejše zveri. 

Nevidne spone zasužnjevanja                  Jože Suhadolnik/Delo

Konkurenca je izkrivljena, popačena razvojna motivacija. Kdo pa pravi, da si ljudje nenehno želimo tekmovati z drugimi, jih premagovati in v nestrpnem strahu čakati, kdaj bodo sami postali premagani v tej bitki nesmiselnega pohlepa. V zaostreni konkurenci izdelki ne postajajo boljši, kljub bistroumnejšim in gospodarnejšim rešitvam. Postajajo zgolj dostopnejši in podobno je tudi s storitvam; e.g. (example gratia) nekoč si v bordelih obloženih s težkim bordo in modrim baršunom ter s satenom pokritimi stenami, dobil radost in zadovoljstvo hkrati, danes ti ga v ikejini postelji pofafa ločenka z zamaščenimi ritnicami. V prvem primeru si potrošil nekaj tisoč dolarjev, mark, kron, dinarjev ali druge valute, ki so cepile meje avtarkičnih gospodarstev. Danes zapraviš nekaj deset evrov. Ne, kakovost potešitve še zdaleč ni boljša, je pa seveda dostopnejša. Toliko o konkurenci in kakovosti.

Če bi ljudje dejansko tako radi tekmovali, potem bi bile športne tribune prazne oziroma bi jih sploh ne bilo, ker bi bili vsi v tekmovalni areni. Tako pa so preko omenjene novodobne konkurence tudi sami vključeni v tekmo preživetja, v boj za obstanek, tako kot lastniki podjetij, gospodarskih družb, v katerih delajo. Športne tribune pa jim bolj ali manj predstavljajo tisto, kar psihologi imenujejo transformacija, prenos skritega notranjega hlepenja in upanja na pričakovanja, ki naj bi jih izpolnil nekdo drug: tekmovalci igralci ali mogoče celo otroci. Večina ljudi se namreč prej ali slej sprijazni z vlogo substituta, nekoga, ki mora preživeti za vsako ceno in katerega motivi in ambicije ne štejejo nič več. 

Naslada pokornosti             Tomo Lavrič/Mladina

Če bi bilo drugače, bi podjetja na Zemlji ne spominjala na sodobna taborišča, začasne postaje izčrpavanja, v katerih nekateri celo nosijo plenice, da bi ne motili zloveščega ritma hiperprodukcije. Včasih je človek povedal človeku, kar mu je imel, danes so odnosi institucionalizirani do mere, ko vsak kolikor toliko posmehljiv pogled že pomeni kršitev dostojanstva. Pa sploh ne gre za njegovo zaščito, temveč za režim, s katerim so si podvrgli ljudi, da bi delo ne trpelo zaradi njihovih običajnih človeških lastnosti. V podjetjih je dostojanstvo institucionalizirana oblika, zato pa v okolici rastejo kot gobe po dežju razni terapevtski servisi, ki naj bi obvladovali ljudi, ki si ne želijo ničesar drugega, kot le globoko nekje v gozdu iskričati vsebino, ki jim utesnjuje dušo v telesu. Prirodno in potrebno, ker vsi tisti nadomestni in največkrat plačljivi načini sproščanja, ne delujejo praktično nič. 

Če bi,…, če bi, potem bi evropsko, severno ameriško in avstralsko gospodarstvo ne izdvajali vsako leto stotine milijard za bolezni, ki so posledica stresa na delovnem mestu in psihosocialnih tveganj v delovnih okoljih.  In na tem mestu je prav, da se vprašamo, v kaj spreminjamo človeka, entiteto, ki smo jo še nedolgo tega razglašali za vrednoto, če samo za popravljanje in lajšanje posledic psihosocialnih motenj, ki so posledice razmer v delovnih okoljih, porabimo domala 900 milijard evrov na leto. V tem, skoraj bilijon evrov vrednem znesku so upoštevani samo stroški, ki letno bremenijo državne proračune in izdatke gospodarskih družb v Evropi, ZDA, Kanadi in Avstraliji. Kolikšen je dejanski strošek, ker ljudje, sami s sabo, ne ravnamo človeško, je praktično ne mogoče izračunati, ne v posamezni državi, ne na določeni celini, ne na Zemlji. Govorimo le o ocenah in namerno tajimo izdatek našega nehumanega ravnanja. Pa ne da nam je nerodno?

Užitek ponižanja                                         foto: Arhiv/ Svet 24

Ključ uspešnosti in učinkovitosti torej tiči prav v nekonkurenčnosti, v kooperativnih razmerjih. To velja tako za družino, podjetje, državo in internacionalno raven. A očitno tega nočemo videti! Verjetno nam je bližje trpljenje soljudi in naslanjanje nad lastnim emocionalnim uboštvom. Reveži namreč niso vedno reveži in bogati velikokrat ostanejo brez vsega; celo brez poguma, da bi okončali lastno bedno življenje, življenje, ki jih je izneverilo v nasladi nad ubožnejšimi.