Zapisi o času,

Nedavno, bolnišnica v Zahodni kohezijski regiji,  pretežno oblačno, vročinski val popušča. Zdravnica? Ne samo to. Angel upanja! Sl.vir: KevinMD.com "Lepo, vedno isti, pacifisti!" je pozdravil starejši moški,  ko je prekoračil zadnjo stopnico proti dolgemu hodniku.  Ob steni na levi so sedeli trije, starka, dva starca.  Eden s povečanim trebuhom, da je lahko pestoval roki na njem, drugi bolj šlank. Gospa je bila drobna, nekoliko že sključena, na glavi je imela poveznjen klobuček. Pod njo so robovi obvez razkrivali, da ima očitno povezano glavo. Nihče mlajši od osemdeset. "Da, vedno isti. Tisti, ki smo potrebni zdravniške oskrbe," mu je odgovoril vitkejši moški. "Da, da," je pokimal prišlek. "Dokler me lastne noge nosijo naokrog, še gre. Nisem odvisen od drugih in pot v bolnišnico, čeprav nekoliko navkreber, je kar prijeten sprehod." Nekoliko se je uprl na palico s krožnim gumijastim podplatom. "Še posebej, če je zunaj ravn

S slabim priokusom v ustih sem se vračal domov. Koprski Titov trg so znova poselili nostalgiki. Ljudi je bilo malo, tako da je tistih nekaj rdečih zvezd na nacionalni trobojnici še kako iztopalo. Bolj, kot protestu je bilo vse skupaj podobno posmrtnemu maršu. Lukenj, v nekoč močni organizaciji, ni bilo mogoče spregledati, kot tudi ne vidno utrujenih praporščakov. Pozivi, da bi moralo 42.000 ljudi, kolikor naj bi jih zdesetkani borci še vedno imeli v Sloveniji, tožiti našega najbolj poznanega zbiralca kosti, če ne kar cele javne televizije, ker je dopustila objavo njegovih necenzuriranih izjav, so še najbolj spominjali na polpreteklo mračno obdobje, ko je obstojala zgolj ena resnica ene partije, kolektivna, zadružna resnica. Vojna je mir! Svoboda je suženjstvo! Ignoranca je moč! Sl.vir: dukirad blogspot.com "Večina Slovencev med drugo svetovno vojno se ni borila na partizanski strani, ampak so bili poleg protirevolucionarjev naši predniki po večini mobilizirani v nemško,

Junaki našega časa ne kotalijo žoge po nogometnih zelenicah, ne zabijajo košev ne kakšnih drugih golov, ne lovijo stotink po belih strminah, ne spravljajo v delirij množic. Prav tako ne ustvarjajo impozantnih arhitektur in sapo jemajočih izumov, ne dajejo dela brezposelnim, ne hlapčujejo drugim. Se ne spopadajo za vodilna mesta v politiki, gospodarstvu, ne dobivajo družbenih priznanj in državnih kolajn. Ne spremljajo takšnih in drugačnih novic, ne nasedajo političnemu leporečju in se ne potegujejo za funkcije na volilnih seznamih. Junaki našega časa so pravzaprav nasprotje običajnega. So motilci življenjskih ritmov ter ritualov, nasprotniki institucionalizirane oblasti. So sodobna različica tistega, kar je Victor Hugo poimenoval z enfant terrible. So grozoviti otroci, prepuščeni intenzivnemu odraščanju.  Grozovit otrok še grozovitejše države. Z zmogljivimi mobilniki v roki in družbenimi mrežami na svoji strani kujejo upor proti avtoritetam, se požvižgajo na domovino, zastavo