Esenca vitalis, oaza notranjega stvarjenja
Krištof ni znal z ljudmi. Pa ne, da bi jim želel slabo. Le vedel ni, kako naj se izogne vretju čustev, ki jih je sprožil v pogovoru z drugimi. "Cinik, žalivec, nadutež" so mu velikokrat navrgli ter obrnili hrbet. In potem se je ure spraševal, kaj hudiča je zagrešil. S čim je užalil sobesednika? Nikakor ni dojel preprostega aksioma, da se moraš v družbi plaziti kot kuščar, potuhnjeno, hinavsko, skrajno tipajoče, da ne užališ obsedenosti, prizadetosti, s katerima ljudje pitajo svoje pohlepne duše. Velikokrat je tako zmedeno odtaval proti samoti, kjer se je prepuščal mukotrpnemu premišljevanju, obtoževanju. Popolnoma neplodnemu, dokler nekega sparjenega dne, v trepetajoči senci sredozemskih cerov in monotoni melodiji škržatov ni poniknil vase. Znašel se je sredi niča, sveta, v katerem se je izjemno počutil, a ga je bilo treba šele zgraditi, po lastni meri, po okusu prijetnih občutij, ki so se križala v njem. Od takrat je bilo drugače. Naenkrat je postal spravljiv, eleganten, raz