Zapisi o času,

     Koliko je ljudi, ki si upajo brez obotavljanja pokazati fakiča policaju, ker človeka nadleguje? Ne zaradi kršenja predpisov, ampak pokoravanja oblastni volji nekega neuravnovešenega obsedenca. Ja, koliko je sploh še ljudi, ki znajo ločiti dosledno opravljanje policijskega dela od nizkotnega služenja trenutni politični oblasti? Ne veliko, a vseeno občutno več, kot jih je bilo še pred nekaj desetletji. Se svet in z njo Evropa udejanjata v podobi Zahodja štiridesetih let prejšnjega stoletja? So razni Navalni, Duroji, Tihanovske, pa tudi domači Jenulli, Kordiši … le muhe enodnevnice ali hunski sršeni, ki bodo pognali roje, da poletijo nad v totalitarizem zavarovane ljudske izvoljence?  Odjebite heroji, anketarji, inkasanti, preganjalci nemočnih ...      Nikakor ne moremo spregledati, da že dolgo nismo več na robu, ampak sredi burnih družbenih procesov. K revoltu so nas pozvale vlade same s svojimi nerazumnimi ukrepi. Varovanje našega zdravja so spremenile v omejevanje delovanja posam

     Recimo, da gre še za eno zarotniško teorijo. Le nekaj ur po inavguraciji, ko je Joe Biden tudi uradno postal prebivalec Bele hiše, naj bi podpisal ukaz, s katerim bi koronavirusno epidemijo spravili v okvirje običajnih sezonskih prehladnih in gripoznih stanj; vsaj v ZDA. S tem bi se nedvomno okrepili že danes precej močni dvomi, da je bilo celotno koronovanje zgolj izjemno krut poskus za resetiranje razmerij v današnjem svetu. Namreč, krčenje globalne trgovine in uničevanje lokalnih trgov naj bi počasi dalo gospodarstvu nov zagon; prav takšnega, ki ga svet potrebuje s prehodom na množično uporabo digitalnih tehnologij in elektronskih procesov. V tem kontekstu se je koronavirusna epidemija pokazala izjemno koristno. Če odštejemo mrtve, ki jih pogosto pripisujejo namišljeni bolezni s stoterimi obrazi, covid-19, se bodo podjetja in korporacije precej elegantno otresla presežnih delavcev. Togi sindikalisti so tudi tokrat dokazali, da so še trdno v Bertoluccijevem XX. stoletju in verje

"Zgodovina se ponavlja," je nekoč izjavil Karl," in sicer prvič kot tragedija, drugič kot farsa." (1) Osebno bi v izrečeno nikoli ne verjel, če bi tega ne doživljal; najprej kot sodobnik idejno razgibanega samoupravnega socializma ter 40 let kasneje kot priča duhomorne distopije, ki jo uprizarjajo janšistični boljševiki in njihovi politični koalicijski podrepniki. Do lanskega marca mi na kraj pameti ni padlo, da država lahko tako hitro kolapsira, skrene iz kolikor toliko spodobne demokracije v kaotični totalitarizem; v poskus udejanjanja skrajno desne diktature, ki pa ima k sreči kronične težave z avtoriteto.   Koronovirusna obsedenost vlada deželi, za katero je značilno, da je tudi opravičilo laž! Sl.vir: NN Preprosto, ljudje vedno pogosteje zavračamo militantno-policijsko silo in vzgojo, podkrepljeno z državnim nasiljem. Ne zaupamo v neoliberalistične koncepte, ki jih zemeljskim ljudstvom prinašajo ameriški, kitajski in ruski imperializem na bajonetih. Ne verja