Zapisi o času,

Stala oziroma bolje rečeno ležala je na meji med življenjem in smrtjo. Pred njo je roka držala ubijalski koktajl barbituratov. Onstran okna so spali v belo odeti vršaci. Tik ob njem se je vzpenjalo golo drevo. Pod njim je potovala cesta proti goram, grapam. Prazna tišina je vijugala ob studencu nekoliko nižje. Roka pred njo je mirno ponujala zadnji življenjsko grenčino. Bolečina v telesu se je znova zganila. Nevronski plaz je sprožil prepričljivo odločitev, domala hrepenenje, da se konča ta pot neznosne usode! Še zadnjič se je zažrla v oči pred sabo, zajela nekaj zraka in na dušek zvrnila ponujeni kozarec. "Mogoče, mogoče, mogoče …" je tiho ponavljala, dokler se besede niso pretrgale in jo je objel spokojni spanec. Nekaj trenutkov kasneje so utihnili tudi možgani. Vakuum večnosti je požrl še eno človeško bitje, ki se je pred tem hranilo z upanjem. Sonce je ravno takrat objelo vrhove onstran in moški v sobi, je odložil presodni kozarec. Kisel nasmeh je vzdramil obraz. "Ko

96, 97, 98, 99, 100! Roke niso popustile in trebušne mišice so bile napete. Brez težav bi verjetno naredil še kakšnih deset sklec, a mu je vadba naenkrat postala dolgočasna. Zunaj pa je jutro klicalo in dišalo po damaščankah. Zgodnje poletje in njegova energija sta skozi odprta vrata začela ogrevati telo. Ležal je na hladnem tepihu in prisluškoval ritmu v sebi. Umirjeno dihanje, srce se je potuhnilo, misli so vzdramile še do pred nekaj minut zaspane možgane, bolečin v hrbtu in kolkih ni bilo več. Dejansko že nekaj dni ni občutil neprijetnega stiskanja, skelenja, ki ga je sililo k počitku in pridušenemu stokanju. Tokrat ga je spoznanje dobesedno presunilo, kot bi se naenkrat zbudil prerojen, čeprav je že pred kakšnimi desetimi dnevi dobesedno užival v hitenju po parkovnih stezicah arboretuma. "Hudiča, kdo le bi verjel, da navadne sklece tako izboljšajo počutje?" se je zadovoljen spraševal. Na vrhuncu življenjskim moči in pričakovanj jih nikoli ni naredil več kot trideset, zdaj