Zapisi o času,

     Življenje z virusom SARS-CoV-2 še zdaleč ni tako samoumevno in enoznačno, kot to želijo prikazati zagovorniki cepljenja. Če bi bilo, bi to pomenilo, da so odšla v nemar desetletja bojev za človekove pravice, da smo zanemarili dve stoletji revolucionarnih naporov, da se človek vzpne nad politiko establišmentov, da smo praktično klonili pred strahom, ki ga na vsak način poskušajo zasejati v nas različni zaslužkarji na "dobri" strani zdravja. Kdo greši in v imenu koga, kaže prav nemir v zdravniških krogih, tistih, ki so Hipokratovo zaprisego zamenjali za politiko farmacevtskih zaslužkov. In če sta za ta nemir krivi po mnenju "pravoverne" stroke dve obrobni iniciativi, kot so neznani pravniki in zdravniki, je nesporno, da sta se kljub pripisani nepomembnosti zajedli v srž problema. Vlada in tisti blizu nje pozabljajo, da ljudje nimamo le dolžnosti, ampak tudi  pravice, da se nam stvari pojasnijo v razumljivem jeziku in da soodločamo o življenju v skupnosti.  Covid

     Verjetno še nikoli nismo bili tako potrebni vodne osvežitve kot to poletje. Bolj kot vročina nas izčrpava politična pregretost prostora. V nedeljo se bo človeška reka ponovno stekla na volišča in presodila o smotrnosti zakonske novele, s katero zakonodajalec urejuje poseganje na priobalna zemljišča, v bregove strug, presihajoča jezera in v samo vodo. Toda, na oko precej razumna ureditev, se, kot smo pri trenutni koaliciji že vajeni, izkaže za hudo prevaro. Laž, s katero nam želijo postopno odvzeti še možnost prostega dostopanja do morja, rek, jezer, pomeni neposredno podrejanje vodnih in obvodnih sistemov zasebnim koristim. Kemičnih tovarn verjetno res ne bodo gradili na vodnem stiku, bo pa prostor na voljo za druge objekte javne rabe, ki bodo seveda zasebni in verjetno bistveno bolj obremenilni za zemljišče in vodni krog.  V Dominikanski republiki so prodali tujim investitorjem ogromna območja ob morju, do katerih domači prebivalci nimajo več dostopa.                            

     Spopad med Levico in SDS je prešel na osnovno, lahko rečemo tudi bistveno raven človeških odnosov. Na lastnino. Na nič ni človek bolj občutljiv kot na to, kaj je moje, tvoje, njihovo. In to, kar je moje, je nedotakljivo, medtem ko do tvojega in njihovega nimamo ravno tako striktnega odnosa. To pove vse. Lastnina ni zgolj ekonomska ali socialna kategorija. Bolj kot to je psihološka, interesna ter s tem tudi politična lastnost. Je nekaj, kar se je skozi človeško evolucijo vtisnilo v človekov značaj. Je naš eksistenčni okvir, pa tudi dokazovanje, bahanje, s tem pomemben odzivni sprožilec ter pogosto vzrok za napad na druge, maščevanje. Zato je vsaka pobuda, ki stavi na izenačevanje socialnega položaja z razlaščanjem drugih in uvedbo državnega skrbništva za spoštovanje kolektivnega, prej ali slej obsojena na propad.  Dinar na dinar palača ali v želodcu krastača? Sl.vir: PlanRadar      Lastnina ima osebnostni značaj in zato tudi vse povezano z njo dojemamo precej osebno. V človeški z