Zapisi o času,

Pa so se vnovič zbrali. Intelektualci namreč oziroma ljudje z večvrednostnim občutkom, ki sebe uvrščajo med novodobne razumnike. Zbrali so se, da vsaj delno omilijo frustracije lastne nepomembnosti. Zbrali so se in kot kakšni strupeni politiki izlili svoj žolč na predsednika države. Zbrali so se in podpisali pismo, v katerem ugovarjajo popolnoma legitimnim stališčem prvega državljana do vključevanja Turčije in Ukrajine v Evropsko unijo. Zbrali so se in državno avtoriteto pozvali k odstopu. Kot da je predsednik njihova izložbena lutka, ki jo v trgovini s političnimi igračami lahko kadarkoli zamenjajo s harlekinom po lastnem okusu. O Bog, odreši nas intelektualcev in vsega drugega hudega, amen! Intelektualna sila 21.stoletja Sl.vir: The Independent

Dokler ne bomo dojeli, da smo dejansko edini bogovi osončja, da so svete knjige napisane z našimi rokami in v njih nič drugega kot lastne pobožne želje po moči in obvladovanju rodov, da vesolje gradijo in oblikujejo natančno isti gradniki, iz katerih smo sami, da z znanjem in tehnologijami postopno spoznavamo in obvladujemo zavest ter smo hkrati nič manj kot tvorci prihodnjih kozmičnih stanj, izumitelji časovnega obrata in termodinamičnega preobrata iz entropije v sintropijo, toliko časa bomo hlapčevali sebi in izkoriščali drug drugega. Ne iz hudobije, ampak iz omejenega prepričanja, da takšen pač svet mora biti po božji volji.  Po izračunih bi lahko v 40.000 letih poselili Rimsko cesto, v kolikor bi se naš razvoj nadaljeval s sedanjim tempom.                                                                                                                                        Sl.vir: Medium

Večina ljudi se ne ukvarja kaj dosti s samim seboj. Preprosto sledijo potrebam drugih in se nenehno prilagajajo njihovim življenjskim slogom in ritmom. Naučili so se živeti po tujih receptih ter omenjeni vzorec lastnega neudejanjenja ponavljajo od mladosti do smrti. No ja, če je le ta posledica običajnega staranja, potem jih čakajo še leta zdravstvenih tegob, bivalnega neugodja in strahu, kdaj se bo eden ključnih procesov življenjske preobrazbe zgodil. Življenje tako, če že ne prej, postane mora ob njegovem koncu. Zašuštrane ambicije pa se po nekakšni epigenetski kodi vgrajujejo v celični spomin in prenašajo na naslednje rodove.    Verjamemo v končnost in se obnašamo, kot da je resnično neizogibna. Sl.vir: The Telegraph