Zapisi o času,

Nekaj dni nazaj je umrl Fidel. Avtoriteta je podlegla starosti že nekaj let prej. Južnokorejska predsednica Park Geun Hje, je po več kot mesecu vztrajnih množičnih protestov sporočila, da je pripravljena odstopiti. Brazilsko Dilmo Rousseff so po ustavni obtožbi razrešili zadnjega avgusta 2016. Obetavna arabska pomlad je končala v rokah organiziranega bližnjevzhodnega terorizma, kriminala in totalitarnega verskega nasilja. Borci kalifata, ujeti v Mosulu, Raki in Alepu kličejo na pomoč Alaha. Turki sami ne vedo več dobro, proti komu so uprizorili državni udar in množice beguncev so obtičale ujete med Sredozemskim morjem in puščavo. Islandija je že v letih 2008 in 2009 odločno obračunala z bančnimi špekulanti in skupaj z njimi pred sodišče postavila tudi predsednika takratne vlade Geira Haarda. V Sloveniji Janez Janša še vedno goreče upa, da se bo vnovič zavihtel za vladno krmilo, čeprav je bilo že po množičnih vseslovenskih vstajah nedvoumno, da je v očeh večine ljudstva izgubil kredibi

ferdo.falir@gmail.com Prihaja nova recesija? Ne! Recesija je obstoječe stanje, največja svetovna spletka, v katero so nas ujele pogoltne korporacije in impotentne oblasti ter nam domala že desetletje prodajajo zgolj prazne upe. Edina "konjuktura" je njen zrcalni odsev, prinaša pa zniževanje dohodkov, krepitev revščine in obče nižanje standardov človeškega dostojanstva. V svetovnem finančnem sistemu namreč vsako leto ponikne najmanj tri odstotke denarja, za vedno. Račun za to se potem izstavi borzam v obliki napačnih prognoz. Ker resnični trg na stave(1) dejansko nima nobenega vpliva več, denarne luknje v protivrednosti prisvojenih špekulativnih dobičkov ni mogoče pokrpati in seveda vedno težje jo je tudi prodajati. Posledice, po svetu leti vedno več prenapihnjenih balonov in zblodelih upov. Komentar je odvečen! Vir: Bloomberg Finančna iluzija je postala največja strast in hkrati tudi prevara človeštva. V njej sodelujemo vsi, ki smo vsaj enkrat izgubili na ta

Tisti trenutek, ko je elektorski zemljevid pokazal, da je elitno tekmo za kavč v Beli hiši (za to je nedvomno šlo, glede na starost kandidatov) dobil Donald, se me je polastil nedoločen nemir. Gospodu, bodočemu ameriškemu predsedniku, sem nadvse privoščil zmago. Ne le zaradi sevniške gospe Melanije, za katero je ljubezen že dobršen čas odlično plačana služba, ampak v prvi vrsti, ker se je na mesto najbolj prepoznavne svetovne ikone zavihtel nekdo, ki je v vseh pogledih deloval precej nevljudno, čeprav odkrito.  Res, prvovrstni dogodek spopada hinavščine in primitivne brutalnosti, kjer je slednji končno le uspelo podreti bariero izprijenosti človeških nravi. Donald je seksist, ksenofob, homofob, mizoginik, šovinist, rasist. Tudi sam sem suženj predsodkov in vsak izmed številnih, ki sem jih spoznal po svetu, pa ga nisem prehodil malo. Kako obremenjujoči so za človeka, je odvisno predvsem od tega v kakšnem okolju se giblje in kako kotirajo njegove delnice na trgu. Pravzaprav gre pri