Ta prst, ki kaže

Pri dvanajstih letih se je Jon še vedno rad lepil za steklo nad železniškimi pragovi. Opazoval je, kako hitrost slednje spreminja v razpotegnjeno brezrobno ploskev. Kot da bi slikar vlekel temno črto z debelim čopičem po štirkanem platnu. Vzdramil ga je šele pekoč udarec po napeti deški riti. Ozrl se je po roki za seboj, ki ga je surovo povlekla iz zamaknjenosti. Kazala je poleg sebe in sledil ji je brez besed na sedež, v katerega je uperjala prst. Drobna dlan na nasprotni strani mu je ponudila čokoladni bombon: "Pazi, da se ne umažeš in česa ne popacaš," mu je velevala. Pogreznil se je v prevelik, neudoben sedež, kot bi upal, da ga vzame vase. Iz navade je pogledal sestro ob materi. Muzala se je in privoščljivo nasmihala. Na zaukazanem mestu se je kmalu umiril tudi sam. Sladkobno marcipanovo polnilo je topilo upor v njem, ga prepričalo v potvorjeno preskrbljeno zavetje; v odvisnika od starševske ljubezni. Le kaj otrok potrebuje več!

Danes ljudje plešejo, jutri je nov dan.

Sl.vir: 24ur

    Podobno kot neodraslo deco so se nas lotili janševiki. Na vsak način so nas hoteli spremeniti v nebogljene odvisnike, in medtem ko so "gradili Slovenijo" so pozabili, da gre pravzaprav za ljudi; za značaje z različnimi lastnostmi in potrebami. Pozabili so, da zreli ljudje nočejo, da nekdo gradi namesto njih. Hočejo biti dejaven del projektov. Kljub vsemu so se po vzoru na nekdanjo partijo dvignili nad nas v imenu avantgarde. In naposlušali smo se, kako so sposobni, učinkoviti, dobrodelni ter pokroviteljski, čeprav so nam hkrati ogradili pravico do bivanja, prepovedali druženje; celo delo so nam vzeli v najbolj ključnih trenutkih za ohranjanje samozavesti, domove starostnikov pa osamili in razglasili za taborišča smrti. Povedano drugače, spremenili so nas v državno svojino, se do nas obnašali kot mrtve proračunske postavke; nas silili v kanibalsko žrtje vitalne substance, istočasno pa orgazmirali v naduti samozadostnosti. Obljubljali so nam življenje, obljubljali so nam prihodnost brez nas …, čeprav v našem imenu. Kljub skrbno pripravljenemu svilenemu državnemu udaru, so tik pred pred dokončnim prevzemom, podreditvijo, ponovno trčili v zid demokracije. Nikdar tako močno, nikoli tako usodno in s tako mizernimi možnostmi za ponovno vstajenje. 

    Ne, Slovenci nismo Madžari, Orbanovi hlapci, še manj v etatizem zaverovani Francozi, da bi odpustili policijskemu pogromu nad nami. Smo daleč od germanskega sveta na severu in romanskega na jugu. Ne prvič, ampak zagotovo najbolj očitno smo zavrnili nazadnjaštvo, njegove  patriarhalne vrednote ter pokroviteljstvo. Volitve so odsev novega sonca, ki je posvetil v temačne duše, za katere so do nedavnega celo antropologi trdili, kako mazohističen je njihov odnos do življenja. Privoščljivost in nevoščljivost sta vrednoti podalpske domačije, so trdili …, dokler se ni zgodila "Velika nedelja", 24. aprila 2022 in dokazala nasprotno: nazadnjaki so manjšina, relikt slabega okusa in izumirajočega hrepenenja. 

Inter faeces et urinas nascimur - Rojeni smo med istrebki
in urinom.                                                              Sl.vir: iStock

    Naenkrat je postalo očitno, kako trmasto se slovenstvo otresa krščanskih korenin in v mite okovane preteklosti. Naenkrat je postalo očitno, da nočemo nebes, ki so nam jih pripravili drugi, temveč zgolj tista, ki jih bomo povzdignili sami. Volitve so presneto zgovorno pokazale smer naših pričakovanj; pot, po kateri želimo kreniti, predvsem pa kako. Slovenci smo se končno oblikovali kot nacionalni subjekt, na globalno državo bomo morali še nekoliko počakati. In na tej točki je še kako pomembno, ali se bomo odločili za krepitev nacionalističnega, državnega ali mednarodnega, družbenega značaja. Bomo še naprej vztrajali v nacionalni samovšečnosti, obdani z rezilno žico, ali bomo sprostili sile biopolitike in začeli snovati v družbenih nedrih, da politično postane imanentni del osebnostnega značaja. 

    Le kdo še hoče živeti v državi, v kateri obstoji zgolj ena resnica, v kateri si zasluge tujega dela lastijo drugi, javne službe pa so na voljo zgolj janševikom in njihovim lizunom? Besede v zraku so odtehtale težo rezultatov, ker svoboda nosi sanje in te plavajo, medtem ko si je dejstva mogoče nesramno prisvojiti in z njimi prikovati ljudi ob tla, kot kaže zgovorna karikatura v propagandnem, plagiatorskem časniku SDS, Gradimo Slovenijo. Kdor je pazljivo šel skozi njegovo vsebino, mu je bilo kmalu jasno, da si je nazadnjaška oblast bolj prisvajala, oziroma prikrajala kot gradila. In tisti trenutek se je projekt prepričevanja volivcev spremenil v nasprotje; v odvračanje, zavračanje in bljuvanje. Še skandinavka na zadnji strani je postala neprebavljiva zaradi premajhnih gesel. Ja, tako je to, ko se poženeš na volitve s presežki in v presežnikih in na koncu ostaneš le z lastno mizerijo. Če kaj, Slovenci ne prenašamo napuha, še posebej ne, če gre za kitenje s tujim perjem. 

    Janševiki so podcenili domače volivce. Prepričani so bili, da nas je mogoče okužiti z zehalnim sindromom, ko človek v družbi z zehačem tudi sam prične zehati. Globoko so verjeli, da bomo hlastali za lažem, ki so nam jih nenehno vsiljevali za resnice. Ja, nekako so imeli celo prav. Res smo začeli zehati, ampak, ker se je celotna njihova volilna kampanja sprevrgla v dolgočasno nakladanje: "Mi, mi, mi …!"

Budimpešta ostaja turistično privlačna in prav nič
drugega.                                                 Sl.vir: Aktivni.si

    In če smo odkriti, tokrat janševikov ter Počivalškovih in Toninovih lizunov ni premagalo prizadeto ljudstvo na drugi strani ceste, še manj ustavno sodstvo ali češka televizija, kot jo je prispodobno poimenoval režimski tlačitelj Hojs. Premagali so kar sami sebe! Prvič zato, ker so se polakomnili dobrih služb in položajev ter si tako spravili dobro razpredeno, nevidno mrežo vplivnežev za vrat. Golob je le njen očiten predstavnik, človek, ki deluje mladostno, odločno in prepričljivo, medtem ko janševiki bolj spominjajo na polomljence iz izpadle upokojenske stranke. Neuspešna, čeprav finančno daleč najbolj podprta propaganda, odkar opevamo samostojno Slovenijo, in na kolena vržena javna medija, niso obdržali nazadnjakov na oblasti. Račun se ni izšel, ker v družbi ena plus ena nista preprosto dva. 

    Pomembnejši od povedanega so nevidni signali, podzavestni transfer, psihični človeški podsistem, iz katerega se porajata tudi etika in vest. Dejanja koalicije so bila preveč očitna. Nazorno so poudarjala sprevrženost, s katero se je lotila prevzemanja oblastnih vzvodov. Janševiki so surovo obračunavali z nasprotniki, dobesedno ignorirali taktnost in arogantno na vodilna mesta nastavljali privržence. V slabih dveh letih so v javnosti oblikovali podobo običajnega človeka in njegovih slabosti. Njihova dejanja so preveč izrazito kazala na to običajno naravo preprostega človeka, na našo sebičnost in pohlepnost, prizadetost in maščevanje; na slabo plat lika, ki mu pripadamo. Vse to tako očitno, neizprosno, neposredno, da naenkrat nismo več hoteli pripadati negativnemu, izprijenemu odsevu osebnosti. Ustrašili smo se lastne izrojenosti in glasovali proti njej. Vest je v mnogih prebudila človeka in zavrgla pošast, v katero so nas tako slikovito spreminjali. 

Ko se človek mentalno osvesti, se običajno ustraši
samega sebe.                                             Sl.vir: Svet24

    Ta drugi vzrok je bistveno pomembnejši od prvega, čeprav so ga zanemarili domala vsi, še posebej izvedenci, ki so samovšečne kandidate učili manipulativnih strategij in preoblačili volkove v ovčje kožuščke. Lahko bi rekli, da so bile nedavne volitve kup nelogičnih nesorazmerij. Znani namigi so spodbudili napačne, bolje rečeno drugačne odzive. Sanje so pretehtale oportunistična, koristolovska prepričanja. Kako tudi ne? Dve leti krutega realizma, omejitev in bežanja od soljudi je bilo preveč, da bi si človek ne želel znova poleteti. In slednje se je zgodilo prav s temi volitvami.