Zdravstvena inkvizicija

Dan je bil vroč. Živci so zganjali utrujajoči ples. Telo je trpelo v malem zabojniku, stisnjenem pod betonskim nadstreškom; verjetno so ga postavili, drugega ob drugem, ko je pustošil kovid. Dober teden so ga že preiskovali, se poigravali s telesom in potrpljenjem in ga porivali od vrat do vrat. Iz regijske bolnišnice v center, iz prostorov nekakšnega inštituta, na drugi strani Ljubljanice, do propadajoče zgradbe na Japljevi in potem od vhoda do vhoda, dokler izmučenega niso poživljali z infuzijo v kontejnerski ciganjeriji pred vrati urgence bolnišnice za infekcijske bolezni in vročična stanja. Več kot dva kilometra je s tresočim organizmom prehodil tisti dan, preden se je za silo lahko umiril v pretoplih, neprezračenih prostorih in nemočno opazoval infekcijo neorganiziranosti ter neučinkovitosti, ki je gospodovala po prostorih klinike. Odšel je pozno popoldne, brez diagnoze, brez pomoči, z upanjem, da bo čim prej doma, da s spancem razblini dan, si povrne nekaj optimizma, volje, ki jo je še kako potreboval, za samoozdravitev. 

Upanje, ki prinaša oziroma odnaša zdravje?

Sl.vir: Siol

    Vsekakor ne gre za osamljeni primer. Na tisoče, bolnih, invalidnih, utrujenih od življenja in uradniškega zajebavanja, se dnevno potika po domačih bolnišnicah. Zdravstvo absurda, ko nezmožne pošiljajo od vrat do vrat kot na kakšnem križevem potu, da jih potem nepotešene, brez primerne pomoči, nabildane z zdravili, usmerijo nazaj v sistem. Dantejevi peklenski krogi so v primerjavi z domačim zdravstvom zgolj nedolžne vice; predvsem pa ima premalo krogov, da bi lahko popisali vse trpljenje, ki ga občutijo na tej poti želje po odrešitvi pacienti. Ko te enkrat zgrabi v roke totalitaristični sistem zdravstvene inkvizicije, postanejo besede italijanskega pesnika: "Pustite upe zunaj vsi, ki ste vstopili," več kot le preroške, vprašanje, koga je treba dejansko zdraviti, bolnike ali zdravstvo, pa še kako na mestu. 

    Ja, natančno to! Zdravstvo doživlja podobno usodo kot vsi totalitaristični in avtoritativni sistemi. Implodirajo, preprosto se zrušijo vase zaradi preveč nakopičene energije, ki je nihče ne zna delovno, ustvarjalno usmeriti. Seveda so mnogi prepričani, da avtokratom demokrati stopajo na rep, vendar je resnica bistveno bolj absurdna, kot se zdi na prvi pogled. Totalitarni sistemi že v kali nosijo srž lastnega propada. Šele, ko njihova nadzorstvena in represivna funkcija oslabita zaradi preobremenjenosti, notranje nepreglednosti in neučinkovitosti, ker praktično nihče več ni zmožen niti povezati v vezivni tkalski stroj, anarhija okrepi procese individualizacije in ti od znotraj načnejo na videz še vedno trdno zgradbo. Tako je bilo ob Ceausescujevem padcu, ob zlomu Hitlerjeve Nemčije in vzhodnonemškega Stasija, ob razdružitvi Jugoslavije, razpadu Sovjetske zveze; nekaj podobnega bo doletelo iransko islamsko republiko, Putinovo Rusijo, Ši džin Pinovo Kitajsko, pa tudi ZDA in Savdsko kraljestvo. Čas totalitarizmom ni naklonjen, ljudski pohlep le toliko, dokler ne spozna, da si brez avtokratovega nadzora lahko odreže bistveno večji kos torte. 

UKC. Koga je treba dejansko zdraviti: zdravstvo ali ljudi?

Sl.vir: 24UrCom

    Domače zdravstvo torej doživlja usodo ostalih totalitarizmov. Ni ga mogoče popraviti, ni ga mogoče ozdraviti, ni ga mogoče reorganizirati oziroma izboljšati njegovega delovanja. Sebi, zaposlenim v njem in njegovim koristnikom povzroča predvsem gorje. S sistemom praktično ni zadovoljen nihče več, le priznati se tega ne upa. Preobremenjeni z njegovo neučinkovitostjo smo pravzaprav vsi. Rešilci vozijo, medicinsko osebje teka sem in tja, uradniki pošiljajo na tisoče pisem in terabajte podatkov, pacienti se selijo od vrat do vrat, vedno s kakšno dodatno škatlico iz farmacevtske ponudbe, tisoči izgubljajo ure in zapravljajo dni, ko vozijo ali spremljajo bližnje na poti torture. Za nikogar ne moremo reči, da ne dela, se ne trudi, ne prispeva po svojih močeh. Vendar, sistem kolapsira in mi vsi z njim v zmeraj hujšem galopu. Domače zdravstvo je očiten primer, kako lahko povprečneži skazijo sistem in potem v tej entropični juhi neogroženo vegetirajo.

    Je to podivjano igro neusklajenih energij sploh mogoče ustaviti, jo usmeriti v spodobnejši in spodbudnejši, predvsem bolj umirjen tok? 

Po verskem fanatizmu farmacevtsko-zdravstveni
fatalizem.                                              Sl.vir: JusticeInfo

    Osebno sem prepričan, da ne. Individualizem je razbil sistem na tisoč raznorodnih idej, ki pa nikakor niso sposobne zasledovati nekih občih potreb po zdravstvenih storitvah, še posebej ne od zibelke do groba. Končno pa, čemu zdravi ljudje sploh potrebujemo nekaj, kar lastno nesposobnost skriva za "obetavno" preventivo. Še posebej, ko vemo, da njene učinkovitosti ni mogoče preverjati, soditi po nekih trdnih referenčnih podatkih. Z uvajanjem preventivnih pregledov raka dojk in črevesja se je namreč absolutno povečevalo število enih in drugih primerov, prav tako število umrlih, čeprav s statistično telovadbo zdravstvo dokazuje relativni upad tako pojavnosti kot umrljivosti(1). Na osnovi česa torej lahko trdijo, da njihova zgodnja, predvsem pa vseprisotna diagnostika rešuje življenja? Koliko je teh rešenih življenj in kako lahko to nesporno ugotovimo? Mogoče omenjena preventiva res povečuje število let preživetja, vendar bi tudi o tem morali kritično razpravljati. Kdo jamči, da pregled sam, še posebej, če pri njem uporabljamo preslikovanje z X žarki, kot je primer pri mamografiji, ne sproži mutacij v tkivu in nastanka raka? 

    Podobno bi lahko tudi pretresali smiselnost medicine dela, še posebej, ker sodobni tehnološki nadzorni in varovalni sistemi bistveno bolje in tekoče spremljajo psihofizično stanje človeka ter v primeru zapletov ali težav varno zaustavijo procese in pokličejo pomoč? 

Stiskalnica, pregledovalnica ali sevalnica?

Sl.vir: Wikipedia

    Če kaj, ljudje, od otrok do starudij, zdravnika ne potrebujemo, če se počutimo dobro, smo zadovoljni, ne čutimo notranjih napetosti oziroma znamo živeti s sabo. Vsekakor ne potrebujemo sistema, ki nas iz leta v leto postavlja v vrste pred svoja vrata, rekoč, da gre za naše dobro, nas tehta, kako drugače meri ali celo zdravi na osnovi nekakšnih zdravstvenih doktrin, ki jih spodbujajo farmacevti. Ne potrebujemo sistema, ki nam vsiljuje mentaliteto pacienta, hkrati sesuva ali preprečuje oblikovanje samozavestnega ega. 

    Štirideset let sem imel previsok pritisk in holesterol, nasedal meritvam, dvomil, a se kljub vsemu nisem zdravil. Večino življenja sem preživel s cigareto in kozarcem v rokah ter "sumljivimi" ženskami v naročju; čakal na prerokovano usodo in odšteval leta, dokler … Dokler nisem spoznal, kako upravljajo mojo "svobodno voljo". Dokler nisem spoznal, kako sem zgolj običajna žrtev memov(2), s katerimi sistemi in podsistemi gnetejo moje razmišljanje, se okoriščajo in izkoriščajo predsodke, sebičnost, pohlep, nevoščljivost, posesivnost v meni, mi vsiljujejo potrošniki privid obilja, ki je v bistvu suženjski značaj. Ja, takšno spoznanje pride z leti, če vam slučajno na kakšni kliniki ne prečiščujejo poti skozi holesterolne strdke ali življenjskih radosti niste zamenjali za kvazi nauke takšnih in drugačnih terapevtov, mistikov in fajmoštrov, ki skrbijo za vaš socialni videz in ugled. Namreč ni vseeno, ali hočemo biti podobni drugim ali gradimo lastno sebstvo! Prvega se največkrat ne zavedamo, medtem ko je drugo bolj podobno prečuti noči na fakirski postelji s štrlečimi žeblji. 

Totalitarne sisteme razjeda lastna srž
propada.                      Sl.vir: BuzzFeedNews

    V drugi polovici sedmega desetletja sem torej šele spoznal, kako zelo je moja "svobodna volja", lahko bi rekel tudi pogled na resnico oziroma spoznanje, okužena s pogledi in razumevanjem, ki je obče, prav nič lastno, izvirno in neodvisno. Spoznal sem, kako sem čisto običajen produkt, Marx bi rekel: misli vladajočega razreda. Spoznal sem, kako so obredi zaznamovali moj pogled na življenje, me socializirali, zasužnjili, mi pravzaprav odvzeli najmanjšo možnost subjektivitete. Še ime in priimek, ključni človeški identiteti v skupnosti, nista moja, ampak nekakšno nasledstvo staršev, položeno v zibel skupaj z mnogimi drugimi predsodki in izkrivljenimi pogledi njihove socializiranosti. 

    Zavedam se, da sem NIHČE v tej poplavi socializiranih osebkov. Da si moram samobitnost sebstva šele pridobiti, jo oblikovati, zgraditi. Osamosvajanje, ki se je v bistvu začelo z nasprotovanjem zdravstvenemu totalitarizmu, prerašča v osvobajanje od družbe in hlapčevanja njej. Čeprav totalitarizirana(3) prepričanja lastnega uma izgledajo na prvi pogled precej nedolžno, največkrat celo koristno in želeno, kot kaže naš odnos do zdravstva, zdravnikov in ustanov, gre v resnici za težko destruktivno delovanje zoper osebnost in razkrajanje njene subjektivitete, sebstvene izvirnosti. Zdravniki, ki naj bi skrbeli predvsem in izključno za naše dobro telesno in metalno počutje, s takšnimi in drugačnimi zdravili podirajo encimske kaskade in rušijo hormonalna ravnotežja v organizmu. Neposredne izkušnje oziroma nenehno soočanje z medicinsko-farmacevtskim paradoksom jo vzpostavilo moj kritični prag do panoge, ki nam sistematično odvzema samobitnost. Zato tudi ne nasedam občemu mnenju in množičnim medijskim sporočilom, da starudije zdravnika potrebujemo, tako kot veliko žlico vitaminov, dva litra hladne vode in poln krožnik zelenjave na dan. Ne! Deloval sem in živim asistemsko; še posebej danes!

    Kadar sem potreboval sistem, je vedno zatajil in me osmešil. Bolečin in neprijetnosti ni odpravil. Povzročal je nove in vsajal pregrade nelagodja vame. Tega in nekakšnih izmišljenih obetov o reševanju življenja in skrbi za dolgoživost res ne potrebujem. Še posebej ne, če je to povezano z novimi bolečinami, odpovedovanjem in poslabšanjem življenjskega počutja ali ugodja. 

Iluzija 'svobodne volje'

Sl.vir: TheAtlantic

    Tudi drugače verjamem, da potrebujemo bistveno manj zdravstva in več zdravja. Oba pojma sta na nek način v obratnem sorazmerni odvisnosti. Le primerjajmo regionalne bolnišnice, recimo, jeseniško, slovenjgraško, z osrednjimi, ljubljanskimi, mariborskimi, izolskimi klinikami. V slednjih pacienti dobesedno tavajo, nabijajo kilometre na račun slabšega počutja. Pa ne, da kdo lenuhari ali namerno sabotira sistem. Vsi pospešeno delajo, tekajo, se izgubljajo v datotečnih bankah, neusklajenih informacijskih sistemih. V konglomeratih organizacija preprosto ne steče, ne teče, ko enkrat industrijsko krmiljeni procesi iztirijo in obtičijo na ravni cenenih improvizacij; kot so recimo tisti neprimerni kovidni zabojniki pred urgentnimi vrati klinike za nalezljive bolezni in vročinska stanja. 

Procesi morajo biti informacijsko pregledni, obvladljivi. Če niso, jih je treba secirati kot trupla in iskati idealne povezave med posameznimi sklopi in njimi. Za začetek bi zdravstvo in njegovi uporabniki občutili veliko olajšanje že, če bi ukinili sugestivno obremenjujoče, obsojajoče preventivne programe. Posamične, kot so Svit, Dora in Zora ter tudi različne sistematske preglede. Človek naj bi se po pomoč zatekal, ko bi jo potreboval, ne ko drugi menijo, da bi bila zanj koristna. Večino enot v teh domišljavih tovarnah zdravja bi lahko brez škode ukinili ali spremenili v raziskovalne laboratorije. Tudi drugače, če smo odkriti, naš in še marsikateri zdravstveni sistem, delujejo krepko izven optimalnih okvirov. Bolj ali manj so vsi v bankrotu ali vsaj na njegovem robu. Nepregledne vrste pomoči potrebnih niso edini kazalnik zaribanih sistemov. Napačne diagnoze, prediagnosticiranja, predoziranja z medikamenti, zdravili, utrujeni in naveličani kadri, ki opravljajo vedno več jalovega, tudi administrativnega dela in so neprestano na preži za življenjskimi funkcijami pacientov v obdelavi, so bistveno pomembnejši. 

Od zibelke do groba me spremlja zdravstvena tegoba.

Sl.vir: SriniVidyArthi

    Domači zdravstveni sistem na veliko zeva, hlasta za zrakom in dnevno kolapsira. Dodatne finančne injekcije ga ne ozdravijo, kvečjemu poglobijo njegovo dezorientiranost in preobremenjenost. Če bi ogromni kolač, v katerega se zažira domače zdravstvo, javno in zasebno, prerezali na pol, bi zato vrste ne bile nič daljše, krematoriji nič bolj polni, ljudje pa bi verjetno optimističneje tekali po opravkih, namesto da posedajo pred vrati zdravstvene distopije. Večina nelagodij se namreč da odpraviti s kakšnim čajčkom, kozarcem raztopljenih vitaminov in mineralov, z redno telesno vadbo, predvsem pa z vedrim, da ne rečem ravno pozitivnim pogledom na svet. Človek se mora znova naučiti zaupati vase, ne pa v ustanove. Še posebej ne v takšne, ki nam z inkvizicijskimi zdravstvenimi doktrinami vračajo trume invalidov, telesnih in mentalnih; obsojencev na doživljenjski zdravstveni tretma. 

Navedki:

(1) Od leta 2006, ko je luč zagledal program SVIT ter od 2008, ko so zagnali znameniti program DORA, se število prebivalcev v Sloveniji ni bistveno spremenilo.

(2) Memi so viralne ideje, ki preko različnih medijev (splet, knjige, revije, predavanja, pogovori …) oblikujejo naše zavedanje. Podobno, kot so geni odgovorni za oblikovanje našega telesa, so memi zaslužni za oblikovanje osebnega zavedanja. Vsekakor gre za lastnosti fiziološkega in mentalnega podvajanja, ki so prej ali slej združno odgovorni za naše celovito stanje. Človek in njegovo zavedanje nista samo posledica naravnega izbora, temveč v veliki meri tudi kulturne evolucije. Poenostavljeno bi lahko rekli, da so memi nekakšni kulturni geni, ki sovplivajo na fenotipske lastnosti in značilnosti človeka. 

(3) Totalitarizirano - Pridevnik (lastna skovanka) opisuje stanje izpostavljenosti pojma, človeka, reči ali organizma kontinuiranemu, vseobsežnemu nadzoru in omejenost delovanja oziroma uporabnosti.