Ta zaveza

Brezmočno je opletala z glavo, kot da bi se hotela potegniti iz steptanega peska. Zakopali so jo pred zid spokoritve. Tako so ga poimenovali, da bi z njim poudarili izročilo stare zaveze, čeprav je vedno, kar se je dogajalo pred njim, bolj spominjalo na maščevanje in egoističen krvniški obred namenjen sproščanju nizkotnih ubijalskih strasti. Ko je priletel prvi kamen, ji je razbil arkado in kri je stekla po licu, čelo pa se je skremžilo od bolečine. Toda glava se je umirila. Nič več ni otresala. Prepustila se je usodi človeške podivjanosti. Kamni so leteli. Se odbijali od zidu ali udarjali neposredno v krvavo gmoto. Lobanja se je razprla in možgani so se pocedili skozi režo. Nekateri so se odvrnili, druge je prizor še bolj razvnel. Besno, krvoločno so bezali po tleh, da so dobili pravcati kos v roke in z njim silovito napadli mezečo gmoto v tleh. Zabave je bilo hitro konec. Prehitro, da bi se potešila človeška sla po bolečini drugega. Na tleh je ležalo le še razočaranje. Ubito življenje, opominjajoča smrt, ki naj bi ostale ženske v puščobi opominjala na mrtvaški makeup, če ne bodo sledile volji moža-gospodarja, ki ga je bojda Bog postavil nadnje. 

"Hudiča" je mogoče pokoriti na dva načina. Da ga razobličiš ali ubiješ!

Sl.vir: RTVSLO

    Obredni krvavi ples še zdaleč ni značilen zgolj za ljudstva Levanta. Skupaj s pohodom krščanstva je udaril tudi ob meje barbarske Evrope in pokoril svobodnjake, jih spreobrnil od njihovih krutih običajev ter posvetil v civilizacijske zveri. S tem sta maščevanje in ubijanje dobila protokolarni pomen, morijo, ki jo je zapovedoval gospodar, največkrat sam vazal vazalov. Še nedolgo tega so mračnjaški biriči vedno ubijali v imenu Boga. Gorele so grmade in na njih so najprej plameni lizali knjige, potlej ljudi, knjige in ljudi skupaj. Inkvizicija je svojo svetost izpričala s peklenskimi sredstvi. Smrt je vedno nastopila, ko je telo že postalo neobčutljivo na bolečino. 

    Sadistično izživljanje je ključni del spokorniškega spektakla. Sadisti pa kljub svoji mračni naravi največkrat najuglednejši člani skupnosti. Danes ubijajo v imenu ljudstva, kar je veliko bližje resnici. Frustracije in predsodki kopičijo v nas bes in željo po maščevanju. Ni važno, koga položijo na žrtveni oltar, človeška mržnja potrebuje preklete, da se nekoliko otrese zavoženega življenja in vsega tega nesrečnega, pohlepnega iskanja sreče. Ko bombe, stresene nad Ukrajino, ne ganejo nikogar več, se odpre prekletstvo v Gazi in to bo razneslo seme zla po celem Bližnjem vzhodu. Žrtve, otroci, ženske, mladi moški, starci so zgolj propagandna kulisa gospodarjev vojne, ki na neki način blaži, prikriva krvoločnost, ki se skriva za dobrodelnostjo in pozivi proti genocidu. Pozivi k mirnemu reševanju sporov so pravzaprav pozivi na nove, začasno odložene, še bolj krvoločne vojne. Ljudje namreč ne znamo odpuščati in vedno nekdo med nami, kaže na potencialno krivdo in krivce. Neprestano mečemo kamenje v iznakažene obraze; bodisi, da gre za trenutne zmagovalce ali poražence. Vedno najdemo krivca, vedno najdemo nekoga, ki mu je treba soditi, ga obsoditi. A vse to mirovniško vpletanje, za to namreč vseskozi gre, neti nova in nova žarišča. Tehnologije zmagujejo, ljudje izgubljamo. Stroje vedno nadomestijo novi stroji, življenja novorojene žrtve!

Vojna je sadistična terapija za zdravljenje naše
emocionalne in kognitivne omejenosti.

Sl.vir: TheGuardian

    No, o tradiciji ubijanja bi lahko povedali marsikaj, tudi o mirovništvu, ki je v bistvu slaba vest nasilnega človeškega značaja. Brez vojn mirovništvo namreč ne obstoji in le zamislite si, koliko nesrečnih ljudi bi bilo na planetu, če bi ne mogli več izražati gneva nad zmagovalci in nuditi podpore žrtvovanim. Če bi se morali recimo neposredno soočiti z lastnimi travmami, frustracijami, s podivjano, maščevalno, krvi željno naravo. Če bi se morali soočiti s tisto naravo, ki pošilja glave, zakopane v pesek pred zid zaveze. Torej, h kakšnemu miru le pozivajo ti, ki sonarodnjakinje spreminjajo v vreče za rojevanje, otroke pa v ideološke stroje, da ginejo za domovino? 

    Osebno poskušam kar najbolje krotiti žival v sebi in drugo plat, duševno krvoločnost, uživaške blodnje, ki jih je izostrila zavest. Vem, da gre za evolucijsko razmerje, vendar še ne poznam natančne povezave med preživetjem in naslajanjem s smrtjo. Toda, tudi živali vedno ne ubijajo samo zaradi hrane. Tudi živali prirejajo krvavi ples, koljejo iz strasti, mogoče za zabavo. Medved poklal 30 ovac, trop volkov kozji trop, neznana psa sta zadavila 24 damjakov … Ali človek postaja podoben živali ali žival človeku, ki se je socializiral v ubijanju? Mučenje ni nič drugega kot kulturni, mogoče celo umetniški pristop k izzivanju trpljenja. "Enaki" trpijo, ker se bojijo drugačnih, drugačni, ker niso enaki. In za svobodo trdijo, da je zgolj akademska razprava, utopija, iluzija, utvara. Tako o njej govorijo tisti, ki želijo ljudi na vekomaj veke držati na ketnah, priklenjene za kletke. Vsaka osvoboditev pomeni morilca manj in pravi človekoljub prej ali slej izgubijo pravico do socializacijskega statusa domoljuba. V svobodi je namreč preveč bordelskega vzdušja, preveč užitka in želje po njem. V osvobojenem človeku je preveč egoistične samoljubezni, da bi se pustil zapeljati mračnjakom in njihovi psihološko-travmatični potrebi po zatiranju. 

Užitek je praktično edini način, da se otresemo
zanemarjene preteklosti, maščevalnosti in nevoščljivosti.

Sl.vir: MedicalNewsToday

    Če bi ljudje živeli za užitek, bi ne bilo nikogar, ki bi polnil vojaške bataljone. Ker pa živimo predvsem za premagovanje frustracij in zdravljenje travm, je kolektivni morilski pohod najboljša nacionalna terapija. 

    Kar ljudje dejansko potrebujemo, je svobodna volja oziroma možnost proste izbire. Ne vzorci, po katerih živimo in so nam jih vgradili že v rani mladosti, kasneje pa skupnost skrbi z obredi, da se nenehno ponavljajo in utrjujejo. Je sploh kdo že pomislil, da pri demenci verjetno ne gre za starostno bolezen odmiranja sive možganovine in razpadanje živčnih povezav(1), ampak odpor uma proti nenehnemu vsiljevanju ideologij in vedenjskih vzorcev? Zavest je v tem pogledu dobesedno dvorezni meč. Po eni strani nam pomaga, da stvari in pojave razumemo in jih pojasnjujemo, po drugi pa prav zavedanje o razprodanih telesih in dušah, sproži protimožganski udar in razpad sistema, ker nas dela tako suženjsko ustrežljive. 

Nas demenca v bistvu rešuje pred spomini
na zlorabljeno življenje?  

Sl.vir: NeuroscienceNews

    Če slednja hipoteza drži, potem ima človek še vedno možnost, da se dvigne na višjo zavestno raven, da razklene ujetost vzgojnih in zaslužkarskih manipulacij ter se osvobodi tiranije sočloveka, sebe samega oziroma socializacijsko okuženega uma. Če hipoteza drži, bomo ljudje upravljali stroje in ne stroji nas. Kako preprosto, mar ne. Človek namreč lahko preživi zgolj kot kreator. To pomeni, da se dvigne na raven Boga, ki ga je ustvaril v domišljiji in če je mogoče tudi višje, v čisto zavest, da bo gradil zvezde in vesolja, da bo postal enakopravna sila stvarstva, vseprežemajoča energija. 

    No ja, poigravanje s perspektivno domišljijo je eno, življenje pa čisto nekaj drugega. Življenje nam zaenkrat še vedno narekujejo, spreminjajo v postano juho, entropirajo(2) ljudje, kot je recimo županja iz Črne na Koroškem, Delova osebnost leta, ki je prepričana, da ve, kako je treba stvari spraviti v red, pa čeprav je vodna ujma kaznovala tamkajšnje prebivalce za desetletja prostorskega in urbanističnega nereda(3). Krojijo nam ga tudi duhomornii pogledi svetovalk kot je Milena Miklavčič, zbirateljica polpreteklih etničnih predsodkov, ko vrednostno deli ljudi in jim zaradi poživljajočega svinganja predpisuje zdravljenje(4). 

Kar ljudje res potrebujemo, da odrastemo, je svobodna
 volja, ne suženjska zaveza z Bogom.

Sl.vir: ReadyClickAndGo

    Ja, nekateri bi najraje kar radoživost poslali na zdravljenje. Niti ne pomislijo, da bi mogoče morali zdraviti tistega, ki zaradi frustracij in predsodkov trpinči ljudi okrog sebe, jih zapira v emocionalno-duševne ječe brez oken in vrat, skozi stene katerih lahko vdirata zgolj poželenje in strah. Verska tradicija, mohamedamstvo in krščanstvo, kar tekmujeta, kdo bo spletel bolj mračno zgodbo omejitev in perverzij v naših glavah. Seveda, se jima razuzdanost in užitek uradno gnusita. A kljub vsemu je vedno več vernikov, in to je pomembno, ki nad zlorabe duhovništva ne kličejo le božje pravice, ampak tudi človeška sodišča. Je končno prišel čas, ko bo treba revidirati knjigo vseh knjig, povest vseh povesti, enciklopedijo prispodob stvarjenja in odrešenja in svet udejanjiti na popolnoma novih spoznanjih? Je prišel čas, ko naj bi svetopisemske bukve zamenjal neposredni odnos medsebojnih čutenj in absolutne pravice do užitka? Je nastopil čas, da se razklene zaveza med človekom in bogom in sklene zaveza človeka s človekom? Trpljenja in njegovega Bogu všečnega glorificiranja je bilo preveč! 

Navedki:

(1) Pri demenci gre za razpadanje sive možganovine in živčnih povezav. Sivo možganovino sestavljajo nevroni, ki so odgovorni za vse miselne procese, vključno s spominom, učenjem, razmišljanjem in odločanjem. Ko se nevroni uničijo, se zmanjša količina sive možganovine in s tem tudi sposobnost možganov, da opravljajo omenjene naloge. Pri demenci se nevroni uničijo zaradi različnih dejavnikov, vključno z:

• Amiloidnimi oblogami: Amioidi so beljakovine, ki se običajno kopičijo v možganih starejših ljudi. Ko se kopičijo, lahko tvorijo obloge, ki poškodujejo nevrone.
• Tau proteini: Tau proteini so še ena vrsta beljakovin, ki se lahko kopičijo v možganih pri demenci. Tau proteini lahko povzročijo, da se nevroni zapletajo in ne morejo več pravilno delovati.
• Nevrodegeneracija je proces, pri katerem se možgani postopoma razgrajujejo. Pri demenci lahko nevrodegeneracija povzroči izgubo nevronov in živčnih povezav.

Vir: Bard, Google

(2) Glagol "entropirati" je v bistvu preoblikovan iz samostalnika entropija. 

Entropija je v termodinamiki merilo nereda v sistemu. V naravnem svetu se entropija vedno povečuje, kar pomeni, da se sistemi vedno bolj približujejo stanju popolnega nereda.(Bard, Google). Osebno pojem nekoliko bolj povezujem z brezobličnostjo, monotonijo, kar naj bi tudi bila skrajna posledica nereda. Ne smemo pa pozabiti, da se z neredom povečujejo tudi negotovost. Entropirati zame v bistvu pomeni kuhanje nekakšne enolične juhe, brozge, pri kateri ne moremo več ločiti, sestavin; kaj je korenje, meso, cvetača, ohrovt … Čeprav se tudi s takšno juho lahko opečemo. 

(3) Romana Lesjak, predsedniku vlad sem pisala naj se spravijo v red. Intervju. Nedelo, Delo ČZP, Ljubljana. 27. januarja 2024

(4) Milena svetuje. Mož se mi gabi zaradi svingerstva. Prav tam.