Mi smo na liniji

Zgolj nemo je strmela z odprtimi usti. Gledala je skozi okno, a ni zaznala dogajanja na drugi strani ulice, kjer so se zbirali ljudje ob povoženem moškem. Gledala, a ni videla. Zamaknjena je sledila besedam naprave v roki. Bolje rečeno tudi teh ni več poslušala. Bila je paralizirana, pogreznjena v misli. Izrivale so ena drugo, tako hitro, da ni bila sposobna beležiti njihovega pomena. "Ni ga več!" Le to se je sprehajalo po prenasičeni glavi. "Kako je mogoče? Kako je mogoče?" je ponavljala v nedogled, ko je glas na drugi strani brzel. Verjetno je mislil, da ga posluša, zato je hotel biti čim bolj izčrpen in večkrat je ponavljal že izrečeno. Ponavljal in poudarjal. "Ja, v petek ob štirih popoldne. Dobiva se pred vhodom na pokopališče. Pred stojnicami za rože. Kot običajno. Bodi kaj prej tam, da se še kaj pogovoriva. "Prav," je presunjeno odgovorila in izklopila. Ljudje so prehitro odhajali iz njenega življenja in pri vsaki smrti se ji je zdelo, da je z njo odšel tudi del nje. Prej nesreče, zdaj bolezni. Na tisoče cvetov je že znosila na drugo stran pokopališkega zidu. Najmanj stokrat so jo zdramile površno odigrane note na trobenti. Smrt se je plazila med pogrebci tako predvidljivo, dolgočasno, a kljub vsemu presunljivo. Risala je podobo ranljivosti skupnosti, končnosti. Vedno znova so se preštevali med grobnimi vrstami, in vedno je bila tam, nikoli ni izostala. Poslovilni obredi so ji dajali moč za življenje na naslednjih pogrebih. 

Kako razumeti, da človeku ni dovolj zgolj lastni pogreb?

Sl.vir: GlobalNews

    Zanimivo vedno me presenečajo ljudje, ki spoštujejo tradicijo, se dosledno udeležujejo vseh obredov, porok, rojstnih dnevov, verske liturgije, pogrebov, takšnih in drugačnih praznovanj ali žalovanj, in ob vsem tem trdijo, da so neodvisni in striktni zagovorniki svobodne volje. Kako? Koliko svobodne volje pa sploh ostane ljudem, ki se dosledno držijo skupnostnih ritualov, zapovedanega življenja in uokvirjenega razmišljanja? Recimo redko boste slišali na pogrebu, da bo kdo rekel: Pa kašen velik kamen vrzite na trugo, da hudič ne bo prišel nazaj!" Vsi po vrsti stiskajo ali mlahavijo z rokami in izrekajo nekakšne užaloščene fraze: "Veste, tudi meni je težko." "Moje sožalje." "Tam, kamor je šel, mu bo vsekakor boljše," No ja, gre zgolj za fraze in imamo na tisoče fraz, ki nekako skladajo naše hinavsko življenje v skupnosti. Recimo, če bi on resno misli, da umrli odhajajo na boljše, bi mu egoistična narava ne dala prej miru, da se sam podviza na drugi svet. Takšni ljudje pač smo in to da se zavedamo lastnega bitja in dejanj, nas oblikuje v prave mojstre spreobračanja, sprevrženosti, neiskrenosti. Dobro vemo, da varamo drug drugega na vsakem koraku, a vendar tega nekako nočemo verjeti. Drugače bi se sesul naš življenjski smoter oziroma bi nas požrla lastna hinavščina. 

Pater Marko Rupnik, Izjemen umetnik, a žal ni na liniji.

Sl.vir: QuoVadisCroatia

    Nepremišljeno stopamo po uhojeni poti v isti smeri proti koncu. Gre za običajno potovanje navzdol, ali kot je rekel pokojni Marko Brecelj: "Rastemo do tal." Toda, kako le nekaj spremeniti, kako preobraziti mišljenje, da bo krenilo navkreber, če smo prepričani, da reka, ki nas nosi, teče v pravi smeri, navzdol, kot ji zapoveduje težišče. Toda, prav ta reka je hkrati najboljši dokaz, da se stvari vedno vračajo na začetek. Mogoče ne tako dramatično, šumeče, grmeče, poplavno in nazorno, ampak vseeno. Vodne kapljice, para, hlapi so vedno na polovici poti. Vsaj pri sklenjenem krogu je tako. Ritmi potujejo brezčasno krožno pot, brez najmanjše možnosti, da pridejo na njen kraj; ne dejansko in tudi matematično ne. Tukaj ne moremo govoriti o nadaljevanju, ampak le ponavljanju že prepotovanih točk; vedno na sredini poti. Pri krogu ni neke velike filozofije, kot je tudi pri obredih, običajih ni. Vedno skrbijo za utečena, ponavljajoča se dogajanja, za hrepenenje po nečem, kar je bilo že tisočkrat izrečeno, doživeto in prežvečeno. Lastno samoljubje, naša samovšečnost terjata od nas, da se nenehno ponavljamo, da si sledimo, tekmujemo v podobnosti, namesto da bi poudarjali različnost. V tem pogledu smo se popolnoma oddaljili od antičnih zgodb in zlatega runa, po katero so se odpravili vrli Argonavti. Pustolovščine so nam tuje, dosegljive predvsem v tujih pripovednih delih. 

Marko Brecelj: "Rastemo do tal."

Sl.vir: MladinskiCenterPostojna

    V čem je torej smisel takšnih krožnih potovanj? Očitno nič drugega kot življenjski opomin, da je zgledno gibanje zgolj tisto, ki se nenehno vrača na začetek oziroma se nikdar ne oddalji od polovice opravljene poti. Prav to so obredi, ki nam jih zapovedujejo običaji. Nenehno kroženje, kroženje okrog navidezne osi, da bi ne postali prehitro naveličani in bi pobegnili v brezčasnost, še preden bi ustregli razmnoževalnemu ciklusu in vključili v krožni ritem nove zasvojence z življenjem. A to je tako dolgočasno predvidljivo in narava nikakor ne nasprotuje, če hočeš postati njeno gnojilo. Gnojenje je namreč naravni proces. Dovoljena je predvsem tista volja, ki spoštuje navade. Slednje nam je, kot se je slikovito izrazil dragi sin ruske matjuške Aleksander Sergejevič Puškin, dal namesto sreče sam Gospod z višav. 

    Če si drugačen, potem nisi na liniji. Če nisi na liniji si sumljiv, nevaren zase in okolico. "Slabi zgledi vlečejo, "pravijo. In slab zgled je že, čeprav gre za popolnoma običajno rutino mnogih, če povaljaš kakšno ljubico na mesto zadrgnjene žene ali če se ona predaja pregrešni strasti s kom drugim, še posebej, če je to z glavo naprej in roke grabijo globoko predse. Ja, hrepenenje je slab zgled že samo po sebi, kaj šele, če se domišljija začne udejanjati in nas posrka vase, da namesto v službo zahajamo v "slabo družbo", namesto na pevske vaje na gejevske predstave, namesto na govorilne ure pa z učiteljico ali učiteljem na v zakotno gostišče na fuk. Boječi, zato pa toliko bolj zadrti opravljivci, si dajo duška z ogovarjanjem. Glasno obtožujejo tujo naslado, ker si lastne ne upajo privoščiti. No, tudi to je vrsta užitka, ki ga poraja podobno hrepenenje. Le izražanje je nekoliko drugačno, saj gre za kompenzacijo prikrite strasti. 

Alan Turing, Skrajšal vojno in rešil na milijone življenj.
Zaman! Ni bil na liniji.                            Sl.vir: BetterLifeDesign

    Tudi poroke, godovi, rojstva, sedmine, nedeljska maša, poslovilna pijančevanja, takšni in drugačni prazniki so nekakšne kompenzacije, doživljaji v miniaturnem legolandu, ker smo za kraje in zabave, kjer se prevzetna, bogata elita predaja hormonom sreče, preveč ubogi. Pomembno je le, da smo na liniji, da ne izpuščamo obredov, na katerih se potrjuje naša pripadnost rodu, družbi, kontinuiteti, vrtiljaku. Pomembno je, da smo nenehno na očeh javnega mnenja in ponižni do sodb, ki nam jih namenja. Javno mnenje namreč ne greši, le sem pa tja občasno zatava in se neupravičeno spotika. Ampak, motiti se je človeško in osebna prizadetost prinaša manj škode, kot ima družba koristi od blatenja. Namreč na liniji smo tudi takrat, ko udrihamo po sočloveku. Le pomislimo, kako bi se razbohotili korupcija in izprijenost, če bi v opomin ne vlekli po medijih umetnika, patra Rupnika, Švarc Pipanove in klana, odgovornega za nakup "sodne" zgradbe. Le pomislimo, koliko bi kapnilo v naše žepe, če bi nam drugi ne pokradli vsega in bi mimogrede zatajila katera od folklornih hišnih preiskav? Kako bi bilo na tem svetu, ko bi papež dvigoval bele zastave na frontah, ukrajinski, ruski, palestinski, izraelski … vojaki pa bi molili v Vatikanu za mir in spravo. To bi bila res Linija, na kateri bi kazalo stati.

    Biti na liniji, pomeni biti socializiran, usposobljen za delovanje v domači kulturi. Socializiranje je v bistvu nekakšno dresiranje, ne vzgoja, za sodelovanje v domači skupnosti. Poenostavljeno rečeno gre za urjenje naše hinavščine, da bomo vsaj približno lahko shajali in bodo drugi vsaj približno lahko sobivali z nami. Pohlep, samoljubje in samovšečnost pristnosti ne priznavajo, je ne dovoljujejo, jo naravnost prezirajo. Pristnost namreč ni "sebstvena" lastnost na videz ustrežljivih hlapcev. 

Sveta maša, samo da smo na liniji.

Sl.vir: VaticanNews

    Verjetno so redki, ki niso slišali za izjemnega Alana Turinga, matematika, kriptologa, snovalca prvega delujočega računalnika in avtorja preizkusa, s katerim naj bi ugotavljali doraslost umetnega uma človeškemu. Med drugo svetovno vojno je Turing vodil skupino nadarjenih in inteligentnih britanskih znanstvenikov. Razvozlali naj bi delovanje nemškega kriptografskega stroja, Enigme, kar jim je tudi uspelo. Danes trdijo, da so po zaslugi omenjenega uspeha skrajšali vojno v Evropi za najmanj dve leti in rešili na milijone življenj pred neprizanesljivo nacistično armado. Toda Alan Turing je bil zgolj izjemen mislec in poznavalec računskih strojev, ni pa bil na liniji. Bil je namreč homoseksualec, suha veja družbe, kot se je pred leti izražal kardinal Rode, da bi prikril lastna nagnjenja. Alana Turinga so obsodili na alternativno zaporno kazen, in sicer na hormonsko zdravljenje oziroma kemično zatiranje spolnega nagona z uživanjem umetnega estrogena. V dobrem letu je postal telesna in emocionalna razvalina v precej izoliranem okolju. Junija 1954 je pojedel s ciankalijem zastrupljeno jabolko. Psihično strt je umrl star 41 let, tako mlad, le za to, ker ni bil na liniji!