Esenca vitalis, oaza notranjega stvarjenja

Krištof ni znal z ljudmi. Pa ne, da bi jim želel slabo. Le vedel ni, kako naj se izogne vretju čustev, ki jih je sprožil v pogovoru z drugimi. "Cinik, žalivec, nadutež" so mu velikokrat navrgli ter obrnili hrbet. In potem se je ure spraševal, kaj hudiča je zagrešil. S čim je užalil sobesednika? Nikakor ni dojel preprostega aksioma, da se moraš v družbi plaziti kot kuščar, potuhnjeno, hinavsko, skrajno tipajoče, da ne užališ obsedenosti, prizadetosti, s katerima ljudje pitajo svoje pohlepne duše. Velikokrat je tako zmedeno odtaval proti samoti, kjer se je prepuščal mukotrpnemu premišljevanju, obtoževanju. Popolnoma neplodnemu, dokler nekega sparjenega dne, v trepetajoči senci sredozemskih cerov in monotoni melodiji škržatov ni poniknil vase. Znašel se je sredi niča, sveta, v katerem se je izjemno počutil, a ga je bilo treba šele zgraditi, po lastni meri, po okusu prijetnih občutij, ki so se križala v njem. Od takrat je bilo drugače. Naenkrat je postal spravljiv, eleganten, razumevajoč, empatičen. Kot bi vstopal v tuja življenja z nekega drugega sveta. Pa saj tudi je.

Esenca vitalis je dejansko domišljijski svet, notranji svet ustvarjalnega kaosa, eksplozivnost,
 iz katere gradimo namišljeno resničnost in popolnoma neodvisno, lastno okolje.

Sl.vir: AdobeStock

    

    Dejansko vsi potrebujemo svet, v katerega bi lahko poniknili. Potrebujemo debelo steklo, izza katerega bi varno opazovali dogajanje na drugi strani materialne resničnosti. Toda pomanjkanje domišljije, nesposobnost osredotočanja in verovanje v ustanove in ljudi nam ne dovolijo prestopiti praga, preko katerega bi se lahko izgubili v sebi in se znova našli. Za večino je svet navidezne resničnosti odvisen od kupa opreme, računalnikov, naglavne, senzorične čelade in programov, ki poskušajo zlomiti posameznikov vedenjski odpor. In halucinacije so prepovedano območje norosti, v katero spodobni ljudje ne vstopajo sami od sebe.

    Ja, če prepoznamo svet v sebi, ga ustvarimo mimo takšnih in drugačnih pijavk, ki iz nas srkajo kri in razum, se nasučimo pripadati izključno sebi, potem imamo še nekaj možnosti, da odrastemo oziroma postanemo tisto, čemur pravijo celovitost telesa in duše. Nekaterim je ljubši izraz sebstvo. Ne nazadnje gre vseskozi za to, ali smo sposobni sebe dojeti kot osvobojeno, neodvisno osebnost ali pa si zgolj umišljamo, da to smo. Živimo v iluziji, dokler ne dobimo nekaj rož in venca na grob, kakšno prisiljeno solzo besedo, patetično predstavo pogrebcev in nekaj pijanih grobarjev, da nas zasujejo dva metra pod zemljo, kjer nas bodo tisočletja pretvorila v zemeljsko gnojilo. "Prah si in v Prah se povrneš! Heja bumbarasa!" 

Kolektivni um usmerjenega, omejenega razsvetljenstva

Sl.vir: PsyPost

    Socializacija oziroma vzgoja za prilagojeno delovanje v družbi običajno konča naš osebnostni razvoj nekje na polovici poti. Ravno, ko bi se morali udejanjiti kot lastno sebstvo, izoblikovati identiteto in postati prepoznavni po sebi, nas naučijo, kako misliti in v kaj verjeti. Samo spomnimo se nedavne epidemije. Spomnimo se covida -19, bolezni, za katero nikdar niso postavili natančnih simptomov, bolezni, ki se praktično nikoli ne konča, se vedno znova poustvarja in prevzema nase vse medicinsko diagnostično neznanje in napake. Covid-19 je postal sila priročna epidemija. Bolj kot bolezen sama je delil kužne na verne in neverne. Na tiste, ki so zapiranje družbe in zatiranje hrepenenja razumeli samo kot nujen, obče koristen izvedenski ukrep ter na dvomljivce. Več ljudi je podleglo zaradi neustrezne medicinske oskrbe, premalo preučenih cepiv in ukrepov, ki so sprožili številne osebne in osebnostne propade. Sprva dobro zamišljena epidemija pokoravanja, se je končala katastrofalno zaradi neustreznih cepiv, in le malo je manjkalo, da bi se svet obrnil proti tvorcem novodobne distopije. In če bi ljudje ne bili tako pravoverno vzgojene, socializirane "riti", bi se slednje tudi zgodilo. Tako pa, se je vlak znova utiril na prejšnje tirnice; verjetno do naslednjega poskusa zloma človeštva. 

Izjemno sebstvo ali privzgojena bebavost?

Sl.vir: TheImaginativeConservative

    Pojem sebstva še zdaleč ni tako samoumevna veličina človeka. Dejansko gre za celovitost obstoja, telesa in duševnosti; zavesti porojene iz organske snovi. Človek sta namreč zavest in organska snov. Slednja namreč še kako dobro čuti in prevaja v govorico lastnega obstoja vsako zaznavanje okolja in telo se odziva glede na predelana, preoblikovana sporočila, poslana skozi številne psihosocialne filtre. Lahko bi rekli, da večina ukazov za naše celostno izražanje izhaja iz naših možganov. Slednji so namreč med najbolj zaslužnimi za oblikovanje odgovorov, predvsem poplave nezavednih avtomatizmov. Zanimivo, čeprav smo prepričani, da je velikost naših možganov posledica oblikovanja miselnih procesov, spomina, udejanjanje zavesti in razuma nasploh, je največji del njihovega delovanja namenjen usklajevanju gibanja in orientaciji v prostoru. In čeprav verjamemo, da gre bolj ali manj za samodejno delovanje, ki ga lahko s številnimi ponovitvami izurimo skoraj do popolnosti, preje omenjeni psihosocialni filtri še kako vplivajo tudi na takšne procese in rezultate. 

Le poglejmo, nekdo se leta in leta prizadeva, da bi s pomočjo nadarjenosti in trdih, strogih treningov dosegel največje daljave na velikankah. Človek dejansko leti, kot je letel Peter Prevc. Brez pravega tekmeca, brezskrbno, dokler, dokler njegovega miru, prepričanja ni spodnesla konkurenca iz domačega gnezda. Kdor je spremljal njegovo kariero, je videl, da je šampion znova poletel šele, ko se je odločil, da bo prekinil tekmovalno pot. Ko je odložil breme duševnosti, če ga bodo ptički iz domačega gnezda presegli, in kdaj. Pred tem pa je nemir do skrajnosti prignane tekmovalnosti krajšal njegove polete. Proti evolucijskim lastnostim Jaza se je hudičevo težko boriti!

Drugače pa, telo bi se rado gibalo, mi, naši možgani, zavest in razum nas poganjajo naprej, toda hkrati se zavedamo, kako tvegano početje je gibanje samo in začnemo omejevati njegovo izražanje. Saj poznate rek: "Mladost je norost. Tam skače čez potok, kjer je most!" In številni se na vse pretege trudijo, da bi nas, pravijo, da zaradi naše lastne sreče, naučili hoditi čez most. Poleg evolucijske tekmovalnosti (pohlep, zavist, posestvovanje, hinavskost …), ki je posledica boja za preživetje, obstanek, obstoji še cel kup privzgojenih vedenjskih okvirjev. Tudi slednji delujejo v nasprotju z nami. So vsiljene oči, skozi katere so nas dobesedno prisilili, da gledamo drugače, se obnašamo bolj zadržano, ponižno in spoštljivo, manj tvegano zase in druge, kot imajo navado reči. Nekateri so to poimenovali življenje v matrici. 

Letijo! Le dvomi in predsodki jih vlečejo k tlom.

Sl.vir: Eurosport

    Telo bi se rado gibalo, a sprejema omejitve, ki se iz zavestnega dopovedovanja pretvorijo v nezavedno usmerjanje delovanja. Zato z leti postaja vedno bolj nerodno, negotovo, manj zmogljivo. Psihosocialni filtri odlično opravljajo svoje delo, predvsem pa skrbijo, da se tudi zavestna bitja obnašamo podobno kot druga biološka favna in flora. Se rodimo, zacvetimo, ugašamo in ovenimo! Prepričanje o začasnosti in propadanju je zaenkrat še premočno vgrajeno v človeški genetski spomin in razum, da bi lahko postali nesmrtni. Toda pojavljati so se začele tudi informacije, ki porajajo dvom v končnost zavestnih organizmov. Takšna je izkušnja z Muscovim Neuralinkom., natančneje z možganskimi vsadki. Naš um lahko usmerja in ukazuje tudi neorganski materiji, računalnikom, če smo ga seveda naučili, kako sporočati ukaze za izvajanje kodnih sistemov. In čisto logično je, da bi z lahko podobno z mislijo nadzorovali in usmerjali lastno organsko snov. Logično da, a še zdaleč ne tako preprosto. Sporazumevanje z nezavednim, ki v bistvu usmerja večino telesnih in mentalnih procesov, je namreč še vedno precejšnja neznanka. Neznanka, ne pa nerešljiva uganka, kar vedno bolj pogosto dokazujejo nevrologi in možganski kartografi! 

Ko možgane učijo nadzirati in upravljati procese z umom.

Sl.vir: SegredosDoMundo

    "Kdo smo?" je pogosto vprašanje, ki nam ga zastavljajo, si ga zastavljamo, a nanj odgovarjamo zgolj površno. Sem mati, oče, učitelj, znanstvenik, Nobelov nagrajenec, sin, hči, direktor velike gospodarske družbe, invalid … Ja, vse to smo, in bistveno več! Smo tudi določeno telo, atletsko, sangvinično, sebične, empatične ali psihopatske figure, svobodnjaki, hlapci, kurbirji in priležnice, vse vrstni pacienti, strahopetci ali adrenalinski odvisniki, obsedenci in lenuhi, ljudje s četrtino želodca, pol možgani, brez žolčnika in slepiča, napredni in nazadnjaški, zavistni, dobrodelni, pa tudi škodljivi, hitro odzivni in počasni … Neštevno število lastnosti. Določajo nas po postavi, odzivnosti, razmišljanju, po omejenosti ali odprtosti, po statusni pripadnosti in položaju, po psihičnem razpoloženju, frustracijah ter potrebah po razvratu. Sebstvo ima nešteto odgovorov in vsako ima lastno identiteto. Te so si lahko podobne, še zdaleč pa ne istovetne. Identitete so namreč enkratne lastnosti točno določenih sebstev, kot je obča lastnost večine sebstev, da so neizgrajena in tu moramo iskati odgovor, čemu so si toliko podobna. Vsa nedovršena sebstva so namreč naivne, pohlepne in škodoželjne kreature. Genetska dediščina človeške evolucije, ki jo je mogoče preseči šele z napornim ozaveščanjem in zavestnim delom. Seveda ne z asketizmom, ker slednje je samo oblika trpljenja, ampak z užitkom. 

Neodvisno sebstvo postavlja lastne meje užitka,
nedoraslemu so določene!

Sl.vir: DisneyWiki

    Užitek, kot bistveno sebstveno lastnost smo prepogosto zanemarjali, prepričani, da nas samo trpljenje, svetopisemska žalost lahko spravi do katarze, odrešitve in čustvene potešitve. Človek je mučil sočloveka, človek je mučil sebe, da bi prebolel užitek. Prepričan je bil, da je slednji zlo, ki kvari dobre namene v njem. Toda zgodbe o ljudeh, sposobnih ponikniti vase tako globoko, da so se na najhujše telesno mučenje odzivali z nasmeškom ugodja, so preživele mračno inkvizicijo, pa ne le njo, ampak vsa obdobja mračnjaštva, kjer je trpljenje zapovedana vrednota. Še danes pogosto poslušamo paradoksalno trditev: "Delaj trdo in pošteno, da se ti bo dobro godilo in boš srečen." Le kako naj se zgaranemu in revnemu telesu dobro godi in naj bo srečno, ko pa se sreča pri njem začne in konča pri hrepenenju? 

Kljub vsemu pot do osebnega zadovoljstva obstoji. Vsak od nas mora poiskati lastno stezo, ki vodi do globin njegove zavesti. Užitek in krepitev neodvisnega in s tem izvirnega sebstva tvorita portal, skozi katerega se lahko usmerimo vase. Z meditacijo tlakujemo pot. Bolj bomo osebnostno neodvisni od drugih, prej bomo na cilju. Esenca vitalis, zasebni duhovni svet namreč postane dostopen zgolj osebnostim, pri katerih razum ni zastrupljen in obremenjen s kolektivnimi arhetipi in je duh osvobojen posestvovanja, pohlepa in zavisti. Iskanje ustvarjalnega jedra naše zavesti se začne, ko tekmo za dokazovanje nadomestimo z iskanjem načinov za krepitev lastnih procesnih funkcij. Z vsakim odkritjem vedno bolj pripadamo sebi in vedno manj smo obremenjeni z dokazovanjem drugim. Pravzaprav gre za naše osebnostno odraščanje, za izgradnjo neodvisnega, enkratnega sebstva.