Nojevski aktivizem

Nezadovoljni z lastnim in položajem bližnjih na veliko udrihamo po kapitalizmu, neoliberalističnem svobodnjaštvu in kurupcijsko prepletenih mrežah. Prikimavajo nam sociologi, antropologi, psihologi, travmatologi. Smo pofukana prekarna generacija, delovno ljudstvo brez izhoda, obsojeno na životarjenje. Smo izkoriščani in izkoriščevalci ob enem. Smo produkt preteklih vedenjsko genskih zapisov, ki jih socializaciji še ni uspelo spremeniti do mere, da bi se otresli živalskih lastnosti. Človek se v bistvu ni spreminil in ni nič bolj individualističen in nič manj kolektivistično naravnan, kot pa je bil pred 5000 leti, le da številni družboslovni znanstveniki tega preprosto nočejo videti, ker mislijo da je pojave mogoče obravnavati kot laboratorijske osamelce, ne pa generične fenomene. 

Tičanje v krizi ni namreč nič drugega, kot tiščanje glave v pesek, nekaj podobnega nojevskemu aktivizmu. Tudi v najbolj burnih obdobjih buržoaznih revolucij, delavskih gibanj XIX.(1) in Bertolucijevega XX. stoletja(2), bi se ne zgodilo nič tako družbeno pomembnega, če bi ne posegle v dogajanja organizirane elite. Usmerjale so moč množičnega srda v dobro lastnega pohoda na oblast. 

Nekaj takšnega, kot je pravična družba, ni obstajalo v celotni človeški zgodovini. Prisotna pa je nenehna želja po njej, seveda, le kadar smo na poraženi strani. Zaradi poskusov v tej smeri je propadlo celo nekaj utopičnih socialistov. Sebičnost, pohlep in zavist, individualni goni, nam preprečujejo delovanje za skupni blagor ter nas vedno nekako porinejo v naročje oligarhijam na oblasti. In tudi danes ni nič drugače, dasiravno se vseeno kažejo rahli znaki v družbi, pri ljudeh, da je senca večnega pesimizma končno začela bledeti, človek pa se vedno pogosteje ozira proti solidarnejšemu in bolj vzajemnemu svetu. Z drugimi besedami, okrepilo se je spoznanje, da pripadamo neki skupni usodi, da smo kot človeštvo močni, neuničljivi, kot posamezniki pa samo atomi razpršeni v negostoljubnem vesolju. 

Zgodovinski prevrati, ki so ostali zabeleženi, so bili vedno plod organiziranega in to nemalokrat večletnega, če ne celo desetletnega delovanja discipliniranih posameznikov, razporejenih v stroge hierarhično vodene strukture, skupine. Da so si po drugi svetovni vojni številne komunistične stranke podredile oblast na evropskem Vzhodu, je prav posledica delovanja takšnih skupin in pričakovati, da se bo iz dosledne discipline, kjer je bila obsodba na smrt edina zveličavna in najbolj pogosto uporabljena higienična sankcija, rodilo kaj drugega kot totalitarizem, bi bilo naravnost smešno. 

Varšava, spomin na človeka      Vir: Wikipedija

Tudi v kapitalističnih državah je smrt igrala pomembno družbeno vzgojno in higienično vlogo. Niso uprizarjali nekakšnih dragih sodnih predstav, da so potem nasprotniku režima odrobili glavo, ampak so na morišča hkrati poslali kar milijone, ki bi lahko kakorkoli, ker so se preveč nakotili, strmoglavili "najboljšo oblast" na svetu, kapitalizem. Prva in druga svetovna vojna, s pozivom proti nacizmu in zaščiti ter osvoboditvi zatiranih izpod fašističnega škornja, sta bila projektno organizirana namerna pokola predvsem mladih množic. In ključno odgovornost, da je do tega prišlo, tudi slučajno ne moremo pripisati samo nekemu Mussoliniju, Hitlerju ali Hirohitu. Obe svetovni vojni sta namreč potekali v podtalnem spopadu industrijskih in finančnih korporacij in njihovi glavni, vidni akterji niso bili nič drugega kot figure na šahovnici. Razvoj industrijske Evrope pred prvo svetovno vojno ni potekal ravno po načrtih in koncentracija brezdelnega delavstva je hitro rasla. In v takšnih primerih je najboljše, da presežke trga, lačna usta naženeš v boj, se razume, da na čimbolj prostovoljni osnovi, opremljene s parolami o svobodi, domovini in po možnosti tudi z zgodbami o pohotnih plesalkah Moulin rouge, ki nestrpno čakajo na zmagovalce. Zakaj me to tako spominja na reklame, ki jih je še nedolgo tega pošiljal v svet Baghdadijev kalifat. 

Vedno več lačnih ust in nasprotja znotraj kapitalističnih državnih fevdov so pognala ljudi v iztrebljanje 1. septembra 1939. leta. Pet let kasneje, je bilo ravnotežje na trgu ponovno vzpostavljeno in vojna se je lahko končala, seveda s totalnim krahom nekdaj izjemno gospodarsko učinkovite Nemčije. In če danes še kdo verjame večernim zgodbicam, da so po vojni Rusi dobrovoljno pohopsali, poleg lastnih problemov, še polovico Evrope v svoj tabor, je vedno bolj jasno, da so jim zavezniki Vzhod preprosti vsilili. S tem so se dolgoročno otresli potencialnih pritiskov na njihove trge. Hladna vojna in berlinki zid sta bila v bistvu prepreki za vzpostavitev in delovanje svobodnega trga, ki ni bil po volji ne Britancem ne Američanom in ne Francozom. Namreč bali so se znanstvenega in delovnega potenciala Vzhoda, ne pa Sovjetov in njihove armade. Zahod je metal enormna sredstva, da je vzdrževal umetno pregrado med trgi. 

Kakorkoli že, obe svetovni vojni sta bili v pomenu vzdrževanja demografskega in tržnega ravnotežja izjemno učinkoviti. Počistili sta presežke razplodno najbolj učinkovitih generacij in povojne države so lahko približno uravnotežile povpraševanje in ponudbo ali pa nadaljevale z zafuranimi ideološkimi projekti, kakršen je bil recimo socializem, svetovni proces. 

Preprečujemo ali razmnožujemo?  

Danes vojne, da nadziramo in usmerjamo demografijo in trg, niso več potrebne. Tudi doberšen del ljudi v razvitem svetu, soočen z njihovim destruktivnim razdejanjem, psihosocialnim, in gospodarskim, jim ni več naklonjen. Bolje povedano, ne padajo več na cenene fore o čokoladno vanilijski svobodi, ki bojda prihaja na bajonetih. Vedno več je ljudi, ki življenje cenijo tudi zaradi lastnega užitka, in prav tu se je začela preobrazba človeštva v kolikor toliko spodobno človešk bitje. Rušilne bombe, hitre podkalibrske kugle in ognjene rakete so učinkovito zamenjali javni sistemi. Tako recimo nihče prav ne ve, kakšen delež prezgodnjih žrtev odpade na zdravstvo in zdravstveno preventivo, komunalne sisteme, predvsem pitno vodo in ločeno zbiranje odpadkov, priporočljive nutriente, onesnaženost, storitve dobrega počutja in podobno.

Kljub vsemu, se stvari spreminjajo in kot vse kaže na boljše. Nekako je vseeno prevlada spodbudna energija. Hitrejšo preobrazbo ovirajo predvsem številni zafrustrirani družboslovni znanstveniki, ki še naprej poganjajo toge metafizične prognostične modele. Tako ne vidimo preprostega dejstva, da smo že krepko vpreti v transformacijo, preobrazbo in da tudi v našem razmišljanju prihaja do določenih transcedentnih čutenj in prehodov. Zgodovina se ponavlja, je pred stoletji izrekel Karl Marx. Tudi v času njegovega in Engelsovega ustvarjanja ter delovanja drugih velikih filozofov takratnega časa, pravih človeških umnikov, so bili zgolj redki, da so dojeli, da prihaja do preobrazbe v glavah in začeli načrtno organizirati ljudi in pripravljati na prevzem oblasti. Kako analitično in resnično je takrat zapisal Karl Marx v 11. tezi o Feuerbachu: "Filozofi svet samo različno razlagajo, gre zato, da ga spremenimo!"

Banan je zmanjkalo, tudi dela!

Mar se ne dogaja nekaj podobnega tudi danes. Impotentno ponujamo številna pojasnila o tem, kaj se dogaja in kako, kot delavstvo propadamo! Kot, da izven nas obstoji v vesolju še neka, druga sila in nam bo prinesla pravičnejše bivanje. Mogoče res, a kljub temu nas nakladanje o problemih, prekarnosti, izkoriščanju, uboštvu in podobnem, ne bo ozdravilo. Številni družboslovni analitiki in komentatorji praktično ne naredijo nič za izboljšanje stanja. Nasprotno, krepijo pesimizem, ko se ozirajo v nebo za odrešenikom in se poskušajo javno afirmirati s svojim črno belimi opisovanjem življenja. 

Delavstva že zdavnaj ni več. Tudi kapitalisti so se porazgubili, oboji med delničarskimi paketi, obvezniškimi trgi in posojilno zasvojenostjo. Obstaja samo truma uglašenih zagovornikov obstoječega stanja in nasprotnikov sprememb, ki še vedno trdijo, da razredni boj obstoja. Ti so edini preostanek retardirane "aristokracije", ki skupaj z mediji neutrudno in združno tuli v luno, ker želijo priklicati nekdanje pošasti, volkodlake, vampirje, pasjeglavce, žendarje, rablje, pomnike nostalgije.  

Nov človek, homo eticus       Vir:Free Stock Photo

In ko takole stojim na ulici in bolščim v ljudi, življenjske popotnike, ne vidim delavcev, revežev, izkoriščevalskih kapitalistov, potrošnikov, filozofov, kopaliških mojstrov, sindikalistov in grobarjev. Vidim samo ljudi in čutim, da se globoko v njih nekaj spreminja. Verjetno zato, ker se spreminja tudi v meni. Dobrodošla propad morale in vstajenje etike. Nikdar nista bili enoznačni po pomenu, čeprav so se številni trudili nenehno v tej smeri. S takšno ali drugačno moralo so poskušali in še poskušajo omejiti pot k osebnemu in skupnemu zadovoljstvu, s čimer naj bi se etika pravzaprav tudi ukvarjala. Nasprotniki človeštva in sovražniki lastne telestnosti so celo tako daleč zabredli v ekstremistično mlakužo, da so pojma kar izenačili. Morala = Etika. Toda Morala ≠ Etika. Lahko je zlato in po Kosovelovi definiciji je lahko tudi gnoj. In Morala v primerjavi z Etiko to tudi je. Je nekakšna zablodela in izkrivljena zamisel o tem, kako bodo oziroma morajo drugi ravnati z nami, da jih bomo razglasili za blagodejne in nam všečne. Je skrajno sebična zamisel všečnosti, iz katere so se porodile številne kvazi demokratične ustanove, društva, vladni in nevladni subjekti, pa tudi sindikati. Številne organizacije, ki druga na drugo kažejo s prstom, ko je treba ukrepati v korist človeka. Edino, kar nam v družbi sprenevedanja nedvoumno ostane, je, da se ponovno organiziramo in udejanimo; za naše dobro in za dobro človeka, ki se šele rojeva. 

Opombi

(1) Eric Hobsbawm. Trilogija: Čas revolucije, Čas kapitala, Čas imperija. Vse knjige izdala Založba Sophia. Izjemno bogat pripovedniški jezik nam pomaga razumeti številne podatke in zgodovinska dejstva.

(2) Bernardo Bertolucci, režiser in scenarist, eden največjih imen svetovnega filma (Zadnji tango v Parizu, Zadnji Kitajski cesar, 1900 (XX. stoletje), Konformist, Mali Buda…