Neuničljivo življenje

Demografi napovedujejo, da bo v tem letu umrlo okrog 57 milijonov ljudi. To je manj kot odstotek svetovnega prebivalstva in dobra desetina človeštva, ki je tako ali drugače, bodisi emocionalno, materialno ali profesionalno, povezana s konkretno smrtjo. Človek neverjetno veliko lastnega časa posveča fenomenu umiranja in smrti, tako v laičnem, znanstvenem kot religioznem smislu. Kot da bi ne šlo za povsem normalen, naraven pojav, ki je del običajnega organskega procesa. A stvari le niso tako enostavne, kot je videti na prvi pogled in lajnarski nagrobni nagovor: "Prah si bil in v prah se povrneš," ne drži niti približno. Življenje je namreč neuničljivo in tesno prepleteno z vsemi snovnimi in energijskimi procesi vesolja. V bistvu je njihov precej pomemben, tvorni del. Zavest pa je tista, ki vsemu skupaj sploh daje smisel, pomen obstoja!

Zavest je dimenzija zavedanja neskončnosti. 

Ključno vprašanje, ki si ga v tem pogledu torej lahko zastavimo je, sta stvarjenje in zavest neločljivo povezana oziroma sta del istega procesa. Nedvomno da, je edini smotrni odgovor, ki se nam ponuja ta trenutek. Čemu bi stvarjenje sploh imelo kakšen pomen in ali bi kot snovna kategorija sploh lahko obstojalo v filozofskem pomenu, če samega dogajanja ni mogoče dokumentirati, občutiti in prepoznati na neki zavestni ravni ? No s samim prepoznavanjem je v bistvu veliko težje, kot pa se nam zdi. Informacij ni dovolj zgolj videti, slišati, čutiti, vohati in okušati, ampak jim moramo določiti tudi neko vrednost, pomen. In omenjeni lastnosti niso podane ali določene od vekomaj, kot nam to poskušajo dokazati najrazličnejši teologi in metafizični ideologi. Dokaz, da je življenje praktično proces nenehnega učenja in definiranja pojavov, stvari in bitij znotraj zavestnega in vrednostno osveščenega okolja je že nedojemanje mikro struktur nam drugače dobro poznanih predmetov in njihovih oblik. Na primer, keramični skodelici lahko hitro določimo, ali jo bomo uporabljali za čajni ali kavni servis, ko pa gledamo molekularno in strukturno zgradbo te iste keramične skodelice, pa največkrat ne vemo prav dobro, kaj predstavlja, če sevesa nismo posebej specializirani v kemiji za delo s takšnimi strukturami. Dejansko se moramo šele naučiti povezovanja takšnih informacij v logične klastre in nam znane oblike in funkcije. In če za stvarstvom našega vesolja dejansko stoji nek bog, nadčutna, transcedentna sila, potem je bil "hudičevo" površen in nedosleden pri svojem delu oziroma je prehitro razglasil nedeljo za konec stvarjenja in legel k počitku. Glede na nerazvito zavest o obstoju in formah, bi moral teden trajati najmanj štirikrat toliko. A vse kaže, da tam, kjer je bog popustil, človek vsekakor ne bo.

Možno je tudi, da sta se učenje in zavest osamosvojili izpod božjega nadzora in si podredila bitje, ki ga je "stvarnik" bojda ustvaril po lastni podobi. V enem in drugem primeru gre za proces vzpostavljanja in prepoznavanja naravnega reda stvarstva in spreminjanja njegovih pojavov in vsebin v kolikor toliko logična zaporedja in sintropične, obstojne strukture. To pomeni, povedano drugače,   da je človek v celoti prevzel odgovornost za svoj nadaljnji obstoj in razvoj. In pri tem sploh ni  pomembno, ali mu je bila ta moč podarjena s strani neke višje avtoritete ali pa mu preprosto pripada kot del evolucijskega nasledstva, ki si ga je izboril med vrstami, ki poseljujejo Zemljo. Kakorkoli že, človek, vsaj na planetu Zemlja in znotraj poznanega osončja, postaja edina in edinstvena kreatura kreatur oziroma stvarnik. In kot bitje sodi med entitete, ki so praktično nesmrtne oziroma bodo trajale vsaj toliko časa, dokler se bo vesolje vrtelo in širilo znotraj samega sebe.

Neskončnost vesolja in bistvo nesmrtnosti je namreč prav v gibanju! 

Gibanje v dimenzijah neskončnosti je večno in teče po spiralni krožnici
 od singularnosti v singularnost. Slednja je točka transcendence in transformacije

Na mizi je vedno več dokazov, da je življenje v našem vesolju praktično neuničljivo in da je smrt samo nekakšen prestop, ki ga dejansko še ne razumemo, v reorganizacijo individualnih življenjskih sistemov. Namreč, to kar na makroravni vidimo in občutimo kot propadanje bitja, se na mikro ravneh, v kvantnih pogojih, preoblikuje v novo gibalno in zavestno dinamiko. In to poteka na Zemlji že najmanj 4 milijarde let (Lehman, Niles. The RNA World(1)), pa samo poglejmo, do kam sta se prignala zavest in njen zadnjhi nosilec, človek. Manjkajoči člen evolucijskega pretvarjanja materije(2) v energijo je življenje, organski sistemi, ki se preko smrti preobražajo v energijsko sfero in ponovno  atomizirajo v snovni svet. Teorija entropične smrti, po kateri je končni produkt v vesolju porazgubljena toplota, je s tem izpostavljena resnim pomislekom. Namreč, ni še dokazana v znanstenem pomenu, medtem ko neuničljivost življenja je! Torej, tudi svetopisemske sanje o nesmrtnosti niso le pobožne želje. Če bo šla znanost v sedanji smeri naprej in ne bo podlegla sprevrženi religijski etiki, bo v parih desetletjih človek, ne pa kakšen bog, lahko poljubno obujal v življenje že zdavnaj preminule prednike in verjetno ne bo minilo več od dekade, ko bodo svet obšle informacije, da smo na pragu veličastnih odkritij, ki so povezana z izkoriščanjem praktično neskončnih virov organske energije in teleportacijskih zank (3). 

RNK (Ribonukleinska kislina) beleži že preko štiri milijarde let zemeljske zgodovine, živi spomin DNK (Deoksiribonukleinska kislina oziroma dvojna vijačnica) pa se je razvil šele pred slabe pol milijarde let. In Zemlja šteje približno 4,6 milijard let. Že navedeni podatki veliko povedo o povezanosti, združljivosti neživega in živega.
Vir: Wikimedia Commons

   

Pustimo za trenutek ob strani agnostične pomisleke, češ, kaj pa nam je to potrebno in le čemu bodo milijarde obnovljenih življenj ob milijardah novo rojenih sploh lahko služile. Preštejmo pike na kocki tudi na tisti ploskvi, ki leži na mizi in se raje vprašajmo: "Če je končni poraz napovedan že z rojstvom vsakega od nas, čemu potem sploh še vztrajamo v teh kratkih življenjskih epizodah? Je to res zgolj zaradi nekakšnega 'božjega poslanstva' ali celo 'boja za obstanek', ki je bojda lasten (imanenten) vsem vrstam? Ali pa gre za nek globlji občutek podzavestne, vendar programirane biološke povezanosti, ki šele skozi dolgotrajen evolucijski proces postavi na čelo stvarnika, da upravlja z resursi in skrbi za razvoj organskih sistemov na zavestnih ravneh.  

Pri tem seveda, kot vrsta, dvomimo v lastno poslanstvo in sami sebi nabijamo številne očitke glede ogrožanja življenjske eksistence na Zemlji. Toda, ali se življenje sploh da iztrebiti in uničiti? Ali ni nastalo in se razvilo v vsej svoji pisanosti v bistveno težjih in bolj neugodnih pogojih od teh, ki smo jim priča danes in ali ni prav topla greda vplivala na bujno rast in enormne zaloge hrane, zaradi katere so se v zemeljskem vrtu udomačile številne živali. 

Življenja, zavednega, intuitivnega ali instiktivnega, namreč ni mogoče uničiti, kot ni mogoče pogasiti žarečega vesolja, galaksij, zvezd in črnih lukenj, ki ga zažigajo. Bistvo življenja zaznamuje gibanje, in to se ne ustavi niti, ko človek kolapsira v smrt. Slednja je namreč zgolj in samo prehod v nekoliko bolj intenzivno izmenjavo atomov in pradelcev znotraj materialnega vesolja. Rečeno poenostavljeno, v vsakem izmed nas obstoji delček velikega poka, seveda, v kolikor se je le ta resnično zgodil, in s smrtjo postajamo del tistega, kar se je iz nastanka vesolja porodilo in smo mu verodostojna priča danes. 

Zgodovina planetarne biti je zapisana v DNK, nekakšni dvojni vijačnici, T,A,C,G, ki življenju daje njegovo odpornost, trajnost in zgodovinskost in generično povezuje vsa bitja med seboj. Trdijo, niso pa še dokazali, tisti, ki se poklicno ukvarjajo z lastnostmi in razvojem genoma, da bi lahko vse informacije tega sveta, ki so na spletu in zbrane po zasebnih in javnih bibliotekah, zajeli v drobno pest veliko genomsko strukturo. Vstopili smo torej skozi nekakšna življenjska vrata, za katerimi pa si niti približno ne znamo predstavljati razsežje prostora. Počasi, pravzaprav spoznavamo, da je življenjska izba bistveno obsežnejša od materialnega sveta, vidnega vesolja. Vsaj kar se tiče skladiščenja informacij v njej. Toda po logiki sami, prav ta izba tiči znotraj snovnega. Ne s prostorskimi in časovnimi dimenzijami niti z Newtonovo fiziko, si tu kaj dosti ne bomo pomagali. Informatiki s konstrukcijo teleportacijskih strojev in razbijanjem vsega obstoječega na osnovne informacije, so mnogo bližje odgovoru, po mojem. In če imam prav, se bo enkrat v prihodnje potrdilo, da je svet porojen iz informacijskih abstrakcij, iz nečesa, kar danes ponazarjmo z neskončnimi digitalnimi zaporedji. Torej, v ospredju ni več vprašanje ali je bilo prej jajce ali kura, oziroma ali idejno pogojuje materialno in obratno, ker sta tako in tako oba plod preobraženih abstraktnih informacij. Te pa časovne komponente in nekega zaporedja nimajo, če jim jo ne podari zavest. Preprosto obstojijo, so v nenehni transformaciji in transcedenci, namenjene same sebi. V takšnem vzdušju vesolje izgubi vsakršen smisel in zavestno življenje je edini logični smoter, da vse silno stvarstvo sploh dobi potrditev in motivacijo za nadaljnje neskončno gibanje.  

Kamena doba kozmičnega transporta se bo končala še v tem stoletju. 

Verjetno so misleci, ki so botrovali nastanku "svetih" in "magičnih" spisov, zavez med Bogom in človekom, kontratez in udejanjanju religij, razumeli ta odnos znotraj večnega življenja in kar je najpomembnejše, da smisel poraja šele zavest, ki pa je v celoti zgodovinsko dialektična kategorija in snovnemu in nematerialnemu vedno daje nek začasni in kar je precej neverjetno, celo obče priznani red. Zato so tudi nastali vsi ti zapisi, seveda na način in z vsebino, ki jih je sposoben dojeti preprost človek. Torej ni vprašanje, vsaj kar zadeva sveto pisemske prerokbe, ali se bodo izvršile? Vprašanje je samo, kdaj in na kateri razvojni stopnji zavesti. Namreč, v naravi življenja je, da poustvari preteklost, sedanjost in prihodnost na raven singularnosti, nekakšnega brezdimenzijskega okvirja, iz katerega se poraja spiralna zavest in ta je tista, ki je sposobna poustvarjati želje, misli, videnja, sanje, hotenje časov. V bistvu gre za nekakšen perpetum mobile, iz preteklosti prihodnost, iz obojih sedanjost in tako v vseh smereh nihajnega gibanja, brez neke božje pomoči.  

Trenutno je človek tisti, ki v rokah drži ključ življenja in postopno odpira ključavnice drugo za drugo, vedno višje, dokler ne bo sklenjen naslednji spiralni krog. In ker življenja že po aksiomski definiciji ni mogoče uničiti, se ni treba bati, da bo kaj takega uspelo človeku. Je namreč le v priviligiranem položaju obstoječih in vzpostavljajočih se, vedno zahtevnejših organskih struktur. Pa če bi mu po nekakšnem naključju celo uspelo uničiti zemeljsko bit, bi bilo drugje v vesolju še vedno obilo življenja, mogoče po nekem naključju celo podobno temu, ki ga uživamo mi. In ne pozabimo, anorganski svet ne zdrži kaj dolgo brez organske identitete in prej ali slej, bi tudi na Zemlji življenje ponovno vniknilo. Nikoli ne reci nikoli! 

Nesmrtnost torej ni vprašanje tehnološkega napredka, temveč, kdaj jo bomo ljudje sposobni tudi dejansko dojeti. Zavest sama ni omejena na možgane in električne ter biokemične procese, ki potekajo v njih in živčnih dendritih posameznika. Je namreč kolektivna lastnost in nezdružljiva vez z življenjem in ga seveda tudi osmišlja, tako kot snovni svet. In smrt še zdaleč ni konec življenjskega procesa. Je samo površna in stigmatizirana zaznava stanja makrostrukture, ki je resda negibna na pogled, podobno kot kos hladnega jekla v rokah. Vendar proces intenzivnega razpada znotraj tkiv poteka vendar s ciljem reorganiziranja organskega v stabilnejše in energijsko močnejše ter bolj odzivne strukture. In to kar se nam na prvi pogled zdi kot propadanje, življenjska destrukcija, je v bistvu stvarjenje na višjih ravneh, organskih in zavestnih. Prihodnost bodo tako ali drugače zaznamovali integrirani anorgansko organski miselni sistemi in za potovanje ne bomo več rabili nog, za hranjenje pa rok. Zavest bo naše stanje preobrazila v eno samo neskončno ugodje. In nekaj tako naivnega kot so danes opevana nebesa, tudi slučajno ne bomo potrebovali!  

Opombe:

(1) Vir: http://pdxscholar.library.pdx.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1119&context=chem_fac; 29. decembra 2016

(2) Ločujem med evolucijskim in revolucijskim gibanjem oziroma dinamiko. Pri prvem je pobudnik procesov organska zavest, ki se je oblikovala domala skozi 4 milijarde let. Revolucijsko gibanje pa povezujem z energijskimi procesi anorganskih snovi v vesolju, med katere sodita tudi nastanek supernov, črnih lukenj, kroženje galaksij… Po abiogenetični teoriji namreč živo nastaja iz nežive snovi in to se verjetno dogaja povsod v vesolju. Glej več: https://en.wikipedia.org/wiki/Abiogenesis ; 29.december 2016

(3) Domneve o vesoljskih ladjah, s katerimi naj bi človek koloniziral bližje vesolje, bodo z razvojem teleportacije postale samo še prijetne zgodbice za lahkonoč. Z obstoječimi zemeljskimi viri in energijo nismo sposobni odločilno poseči niti po našem naravnem satelitu, Luni, kaj šele, da bi lahko sanjarili o neki pomembnejši družbeno ekonomsko epizodi v vesolju.

(4) Vse slike so pobrane iz različnih virov na spletu, vendar mi ni uspelo najti avtorja in se prizadetim iskreno opravičujem zaradi anonimnih objav. Ferdo