O klečeplazniški kreposti in ponosu

Blizu šestdesetih sem. Uživam v razvadah, v nervnih orgijah, s katerimi me nagrajuje nukleus akumbus, možgansko središče, ki pretvarja "smrdeči" tobak, "gnusni" alkohol, pogubno hašiševo smolo in kokain, z ojačevalci okusov "oplemeniteno" hrano ter mnoštvo drugih neasketskih tvarin in domislic v užitek. Hedonistično predajanje vsekakor ima določen smoter v življenju, drugače bi se ljudje rodili sebi in drugim v breme, napoto, svet bi dojemali kot črno-belo realnost in podobni bi bili obešenim krpam na trnovih vejah, ki si jih izposojajo po potrebi. Tako namreč bo enkrat v prihodnosti bila videti človeška skupnost, ko jo dodobra obdelajo "psihiči" obdarjeni s številnimi predsodki in abnormalnimi težnjami, da spremenijo svet iz pisanih mavričnih barv v nekaj odtenkov sive; brez kanca ustvarjalnosti.

Ne, človeške skupnosti in posameznikov ne bodo uničili neoliberalci niti neonacisti, fašisti, komunisti, drugi totalitaristi, potrošništvo ali zablodeli meteor, temveč številni psihosocialni higieniki. Tisti, ki si domišljajo, da imajo pravico razsojati o življenjskem obličju; o slogu in redu, o tem kaj je dobro in kaj slabo in tudi o tem, ali ga brhka soseda lahko vleče še komu drugemu ali zgolj zapriseženemu partnerju. V zadnjih dveh desetletjih so se številni cenzorji za narodov blagor dobesedno razpasli kot picajzeljni in z visoko moralno skrbjo za obče zdravje in vzdušje pijejo kri ljudem. Ljudem? Ne ljudem, ampak bledim sencam ponosa in kreposti, s katerima je samo po naključju obdarjen kakšen posamezni primerek homo sapiens sapiensa. 

Kadite in verjamete, da grešite oziroma vsaj škodujete bližnjim in neznanim, ki tako ali drugače vsak dan predihajo nekaj kubikov s strupenimi substancami in sajastimi nano delci nasičenega zraka. Permanentna neznačajska vzgoja, ki smo ji bolj ali manj podvrženi vsi, pušča v naših možganih globoke brazde. Vzorce dojemanja in obnašanja; sprejemljivosti in zavračanja; izkrivljene mišljenjske logike in brezprizivnega prikimavanja. 

Smo samo številke, kadilci, ne ljudje! 

Če bi bili drugačni, krepostni in ponosni; toda tega nas niso učili; bi arhitektom protikadilske manije obolela in zasvinjana pljuča servirali na krožniku, v poljub bi jim poklanjali iznakažene ustne votline, namesto sladoleda pa bi jim dali od sladkorne razžrta stopala, da jih ližejo. V sprevrženo telesno čaščenje bi jim ponudili izvirnike lastnih izdelkov, s katerimi so poslikali tobačno embalažo.  

Družbeno dušebrižništvo je ugnezdilo v nedrja občestva ekstremni gnus. "Da bi odvrnili številne od nevarnih razvad," opravičujejo lastno pritlehno perverznost borci za čistunstvo človeštva, globalni sprevrženci, paternalistični zblojenci. In če samo pomislimo, da se je ves ta kadilski pogrom začel, ker so letalske družbe želele prihraniti pri kabinskih filtrih, ker so jih morali pogosto menjavati zaradi prepojenosti z nikotinom in katranom. Letalske družbe so bile tako prve, ki so zaznale, da iz človeške razvade lahko potegnejo višje dobičke. Sledile so jim zavarovalnice, vlade, gostinski lokali, objekti družbenega standarda in tako naprej. Cigaretni dim, ki v bistvu prispeva triljoninko k onesnaženju tretjega kamna, kot so se slikovito izrazili v eni izmed nanizank na nacionalki, našega osončja, tako predstavlja srž problema in ključ za izboljšanje zdravja človeške populacije. Da raziskave in statistika povedo marsikaj. Tudi to, da je praktično nemogoče v spletu življenjskih okoliščin in organskih procesih deločiti glavnega krivca. In kako je praktično veloumnim dušebrižnikom uspelo spraviti povprečno telo v pogubno odvisnost od tobaka, verjetno metodološko nikoli ne bo pojasnjeno. obstojijo judje, ki brez vsakršnih posledic vlečejo kot Turki leta, pa tudi takšni, ki jih, čeprav zaradi prisotnosti drugih bolezni, ugonobi že cigaretni dim. Povedano preprosto, na zdravstvene zaplete povprečnega državljana cigaretni dim vpliva bistveno manj kot pa vdihavanje s smolami iglavcev prepojenega morskega ali gorskega zraka. Pa še nikomur ni prišlo niti približno na pamet, da bi zahteval, da človeku takoj po rojstvu nabijejo masko na obraz. 

Kajenje očitno škoduje vsemu in vsakomur;
samo psihopatskim snovalcem "prepričljive" embalaže očitno ne!

Toda, bi bil sedanji dušebrižniški pogrom sploh mogoče, če bi mu na drugi strani stal nasproti pokončen, dostojanstven človek? Vsekakor Ne! In tobačne poslikave zgolj dokazujejo, da čas nekritične družbenosti še zdaleč ni minil. Da se še ni rvzgojil Nietzschejev nadčlovek, da se individuumu v vseh teh stoletnih prerekanjih o demokraciji še ni uspelo utelesiti in da je demokratični pluralizem skovanka brez prave vrednosti, utopija znotraj dejanske distopije. Zato elite lahko kadar koli zaženejo parole, ki bodo gnale morilske stroje in očistijo namnoženo in nezadovoljno človeštvo. Razprave o tem, je holokavst nad Judi dejansko bil so pravzaprav nesmiselne. Pametneje bi se bilo vprašati, če je genocidni pohlep v človeštvu sploh kdaj popustil. Današnja tobačna embalaža več kot nazorno izpričuje, da čas pogromov človeka proti človeku še zdaleč ni minil. Da je genocid v bistvu del naše kulture, nekakšen sebični gen, ki sproža v človeku užitek z izražanjem zlobe in prizadevanjem. In takšnih psihopataloških zasvojencev, ki še naprej žigosajo naše nadlahti, sploh ni malo, tako da si človek niti približno ne more zamisliti okoliščin, v katerih bi želel pomirjen izdihniti. 

Škoduje pljučem, medtem ko jih z NOx
nasičen zrak spodbuja k blagodejnemu dihanju.

Holokavst se je dogajal že davno pred nacisti. Vse svetovne revolucije, preobrati in velike vojne so potekale v znamenju čiščenja ožigosanih in vsi veliki mirovniški in humanistični projekti samo nadaljujejo izročilo brezsrčne pogube, vendar na drug način. Človekovo nesposobnost, bolje rečeno nezmožnost, da se upre projektom, s katerimi elite, vlade, brišejo njegov individualni spomin, potrjuje že gnusni tobačni test. Za prgišče užitka ali zgolj obljubo podaljšanega trpljenja se je pripravljen ukloniti in celo plačevati svinjarijo, ki mu jo drugi nosijo na krožniku. Tako je praktično ves čas človekovega obstoja in Sveto pismo je polno tovrstnih prilik. Z lastnim telesom je plačeval gradnjo impozantnih nagrobnih spomenikov, piramid, umiral in gnil na bojiščih v spopadih za višje kapitalistične dobičke, zmrzoval, trpel in trohnel, ko je raznašal glas pravičnejše, socialistične ideologije, na kupu trupel gradil krematorije za lastno iztrebljanje. Trošenje telesa in razuma je davek za izumljanje lastnega ponižanja in pogubljenja. In gnusne tobačne etikete to ponovno potrjujejo. Tisti, ki so jih nalepili na embalažo, so denar zanje vsekakor vzeli iz kadilskega žepa. S tem pa vse litanije o skrbi za bližnjega postanejo lahna sapa sprenavedanja, laži in zlorab. Ali, s tujim po koprivah tolči, je lahko! Mi pa še kar naprej molčimo, se uklanjamo in dokazujemo, da smo močno vpeti v vzorce podrejenosti, hlapčevstva in služnosti. Bič po naših hrbtih je tako predvsem balzam; stroga očetova roka in materina tolažba, ki nas globoko v podzavesti varujeta, da ne izstopimo iz klačipleznega povprečja. 

Od česa le so nekadilski afni izpadli zobje?

"Najprej so prišli po komuniste - nisem protestiral, saj nisem bil komunist. Potem so prišli po Jude - nisem protestiral, saj nisem bil Jud. Potem so prišli po katoličane - nisem protestiral, saj sem bil protestant. Potem so prišli po sindikaliste - nisem protestiral, saj nisem bil sindikalist. Potem so prišli pome. In nikogar več ni bilo, da bi protestiral," je v času nacističnega iztrebljanja zapisal nekdanji podmorniški kapetan, nemški pastor Martina Niemöller. In danes so prišli po kadilce!