Biti butast, človekova pravica najvišjega reda

Laž, uradna, formalna, politična, znanstvena, novinarska, preprosto vsaka, ki jo oblikujejo kot moralno vrednost, da si pridobijo naklonjenost javnosti, je glavna značilnost sodobne demokracije, od Bushevega napada na Irak leta 2003. To, kar so bile nekdaj politične zarote oziroma blatenje v najslabšem pomenu besede, so danes kvazi moralno-medijski šovi. Obtoženci v njih pa so zgolj samosvoji, za kanec prebogati, mogoče tudi nekoliko sprevrženi statisti, na račun katerih si politični in medijski populizem zagotavljata oblast, predvsem pa preživetje. Očitno bo ekstremistično potrošništvo požrlo lastne očete, preden se umiri trenutni neoliberalni revolucionarni preskok in bodo zgodovinarji sposobni prešteti tokratne žrtve, politiki pa razglasiti nov spravni proces.  

Samo par desetletij je bilo potrebnih, da je prebivalstvo v hitro urbanizirani krajini dojelo, da so povečinoma sanjači, zgolj bralci mamljivih reportaž o ekstravagantnih posameznikih, da pa se jim nikakor ne bo uspelo vriniti v ta eksluzivni svet. Povedano drugače: med nami je le slab odstotek ljudi, ki lahko ali so sposobni preseči težnost in se odlepiti od dna ter začeti lasten metuljev let. Majhnemu človeku, obsojenemu, da hlepi po oddaljenih horizontih, tako poleg skromnosti praktično ne ostaneta drugo kot zavist in jeza. Slednja običajno vsakega pol stoletja kulminirata v nekakšen revolucionarni gnev in maščevanje. Takrat se na žrtveniku znajde marsikatera glava, a le redko katera od tistih, ki z viška zrejo v rajo navzdol. Največkrat gre kar za medsebojne obračune z različnimi idejami zasvojenih običajnih ljudi, v vsakem pogledu obstoječih in prihodnjih režimskih hlapcev. 

Ljubi Ostržek, koliko laži lahko prenese povprečen človek, da postane imun nanjo?
Vir; Delo

Le redki vedo, da gre v bistvu za načrtovane procese množičnega žrtvovanja, sproščanje energije, ki podžiga nasprotja in kasneje obvezno vodi do prečiščevanje duše, spokorništva, blaženja oziroma lajšanja posledic s protičloveškimi dejanji obremenjene duše. Ponovno izganjanje hudiča v podzavest prežemajo očitki razočarane množice, skrbno vodene skozi prevarljive spravne procese, dokler niso znova pripravljene na klanje za tuje, višje ideale. Ne verjamete? Vzemite v roke katerokoli buklo sodobne zgodovine in poglejte pod geslo "Vojna"! Dogaja se vsevprek, krivična, nasilna, razdruževalna okužba, za katero še leta po njej ljudje neizmerno trpijo; največkrat do smrti. Nobenega dvoma ni, da takšen protičloveški uničevalni stroj ni v posesti tistih, ki ga rinejo naprej, ampak onih drugih, manjšine z vrha, najbogatejših iz medijskih ekskluzivnih novic. S tem ko skrbijo za občasno izenačevanje pritiska v talilnem loncu, v bistvu varujejo lastno nedotakljivost, delovanje in dedovanje kozmopolitskega reda, obstoj človeške elite, ki si je Zevsa, tisoč bogov pred njim in tisoč po njem samo izmislila, da je prikrila lastna sprevržena dejanja. 

Grace Kelly, lepotica, filmska zvezda, diva,
monaška princeza, ljubljenka medijev in javnosti
bi danes prav gotovo pristala na straneh pljuvalskih
 kronik zaradi kakšnega milijona na računu
v davčni oazi.           Vir: CBS News

Torej, nobenega dvoma ni, obstajajo vrhnji, srednji in spodnji svet; po Reul Tolkienovem ali slovenskem staroverskem scenariju. Obstajajo Zemlja, Nebesa in Pekel. Obstajata materija in antimaterija in prve je zmeraj več in druga mora nenehno skrbeti za lastno zanavljanje. Vse tri svetove vodijo ljudje. Enkrat kot običajni smrtniki, kdaj drugič kot olimpijski bogovi, potem spet kot hudiči v preobleki s kopiti in rogovi. Ključni smoter življenjskega vzorca je rima, z drugačnimi besedami "red", v katerega je človek ujet, običajno do nerazpoznavnosti. 

In ljudje smo res nekakšni čudaki, če ne kar razumsko iznakažene živali. Bolj od lastne sreče, kozmopolitske etike in spokojnih sanj skrbimo, kdaj bodo ostarelega Cekuto ali moralno propadlega in osovraženega Bavčarja spravili za rešetke. Določeni politiki in medijem vedno uspeva, da človeški material gnetejo po lastnem okusu. V prvi vrsti so zato krive evolucijske izkušnje učlovečenja. Človeku so dobro služile na begu iz živalskega carstva, ko pa je začel dobivati razum za prepoznavanje sebe v ogledalu in zavest, je moralni zakon v družbi in sebi podredil ostanku nizkotnih čustev. Se je res mogoče naslajati nad tujo nesrečo, se maščevati z užitkom in doživljati najvišjo telesno naslado, orgazem, ko nekomu slačijo kožo s telesa!?  

Razum, orodje zavesti, pravi, da ne, toda številna dejanja, zlorabe in tlačenja, slačenja dostojanstva, govorijo ravno nasprotno. Že običajni psihološki poskus (Stanfordski zaporniški eksperiment), ko so ustvarili kaznilniško okolje, študente v njem pa razdelili na zapornike in paznike, je pokazal, da so slednji potrebovali samo nekaj dni, da so prekoračili meje človeške spodobnosti in začeli trpinčiti kolega z iste univerze, mogoče celo cimra, s katerim sta si delila sobo. Seveda so poskus morali predčasno končati, saj so se ustrašili posledic, do katerih lahko laboratorijska igra privede. Hudobije se namreč ne da nadzirati, hudobija namreč ni predvidljiva, pa če ravno je zgolj igra. To dokazujejo tudi številne vojne žrtve. Ostajajo za ljudmi, ki jim je nekako uspelo ubežati genocidu nad lastno vrsto homo sapiens sapiens. Hudobija, mogoče tudi strah, perverzna težnja po vladanju spreminjajo pripadnike iste vrste v sovražnike. Nerazumljivo, neetično, a vendar največkrat ideološko moralno opravičljivo, celo nagrajeno s kakšnim železnim križcem ali domovinskim odlikovanjem za hrabrost. 

Zavist, ta moralna gonilna sila zadovoljivo nadomešča razum.
Vir;Svjetlo Vjere

Vsakdanje življenje pa tudi raziskave kažejo, da med nami ni usmiljenih samaritanov, altruistov po naravi, in da se situacijske norme sproti razvijajo v vsakodnevnih situacijah.(1) Da sta hudobija in agresivnost bistveno bolj prisotni v delovanju posameznikov in skupin, nam na neki način potrjuje tudi spoznanje, da se psihologija oziroma dušeslovje dolgo sploh nista ukvarjala s fenomeni prosocialnega življenja. Deviacije, frustracijske motnje in psihoze so ji bile dušeslovcem bližje od čovekove zdrave kreastivnosti. Mogoče tudi zato, ker so se mnogi odločali, da se bodo posvetili proučevanju znanosti o duši in duševnosti, da bi ozdravili same sebe. Svet norcev je bil tako dolgo prepuščen predvsem norcem, če se izrazim nekoliko bolj slikovito. Zato tudi ni bilo nekih pravih rezultatov in jih še danes ni. In verjetno bo, kar držalo, da so norci edini pravi svobodnjaki, ki jim vzgojni kloni preprečujejo, tudi z medikamenti, da bi umevali in živeli svet po svoje. In prav v tem, v vzgojni matrici je treba iskati vzroke za zaostalost človekovega in človeškega razvoja. Kako bi lahko drugače razumeli hladnost in obotavljivost državnih voditeljev in vlad do priznanja Kataloncem, da imajo vso pravico, da se odcepijo, če menijo, da jim s Španci ne gre več, kot bi moralo. Mar ne gre za izvorno pravico do svobode oziroma je mogoče ta podrejena lastninski, priposestniški pravici? 

Revolucija, zgovorno osvobajanje duš od teles.
Vir: Ljudje svobodi naproti; Eugene Delacroix 1830

In zanimivo, takšnemu oportunističnemu delovanju se uklanjajo celo mediji. Namesto, da bi v duhu libertarnega poslanstva pozivali k podpori vrlih Kataloncev, pa četudi jih je samo 300, kot je bilo Špartancev v Termopilah 480 let pr. n. št., se izgovarjajo, da so le poročevalci objektivnih videnj, in čeprav hudimano dobro vemo, da takšnih videnj dokazano ni. Resnica je bila in bo vedno subjektivna, medtem ko je svoboda absolutna; torej je tudi pravica do samostojnega, neodvisnega in svobodoljubnega mišljenja in življenja, najvišja pravica nasploh in to vsakega posameznika, ne le skupine ali globalne skupnosti, naroda, etnije… Tudi potok, si v naravi kroji strugo tako, da kar najbolje izrazi in uravnoteži lastne sile. Zaključek, ki ga lahko iz takšnega obnašanja formalnih državnih struktur in sedme sile, kot so mediji zveličavno, vendar niti najmanj upravičeno,  poimenovali sebe, je sila preprost. Zahodni svet je združba preživelih ideologij in nazorov. Nekakšna Sveta aliansa, zavezništvo, podobno tistemu iz leta 1815, ki so ga takrat najbolj zakrknjeni evropski vladarji podpisali, da bi preprečili širjenje idej francoske revolucije. In kako ironično, v katalonskem primeru so med glavnimi protagonisti oporekanju svobode prav Francozi; vlada, ne državljani, da ne bo pomote. 

Vzgojno vprašanje: Biti ali prositi?
Vir: Aljana, Slovenske novice

Da je medijski svet postal v bistvu distopična resničnost oziroma moralistična šiba božja, inkvizicija današnjega občestva, ki poziva ljudi na pogrom, maščevanje zoper vse, ki si drznejo pomisliti, da lahko uživajo bolje in več, kot pa to dopušča borna, podkupljiva novinarska plača, tega uredniki, ki v njem delujejo, niti ne skrivajo. Očiten dokaz so Paradise Papers ali rajski dokumenti po naše. Da, ljudje so kriminalci, ker presežke zasluženega denarja, zakonito, pretakajo v nekakšne davčne oaze, bodoča neodvisna finančna središča, ter se ne obnašajo kot infantilni povprečni bedaki in ga puščajo v bankah, katere sesuvajo že nekoliko zahtevnejši stresni testi. Da zato gre, za pokrivanje ogromnih finančnih lukenj, nepokritih posojil, ki jih je ustvarilo in jih še ustvarja zavezništvo evropskih bankirjev in politikov, ne pa za pošteno plačevanje davkov in gradnjo družbene infrastrukture, kot nas hočejo prepričati medijski zvezdniki z njihovimi alkimističnimi inkriminiranimi zvarki, zavajanji in spreobračanjem dejstev, ko poročajo o popolnoma zakonitih transferjih in naložbah v davčnih oazah. Kdor ne verjame, naj samo pogleda, koliko davkoplačevalskega denarja je bilo do danes zmetanega v sanacijo bančnega sistema ter za odkupovanje nekritih državnih obveznic, za saniranje velelumpov, med katerimi je največ takšnih, ki trenutno uperjajo prst na grešnike v davčnih nebesih. 

Moralistov pogled na davčno oazo, taborišče Mathausen
Vir: Občina Tržič

Premožni ne skrivajo denarja, ampak ga le umikajo v bolj varne trezorje. Prav nad tem dejanjem bi se bilo treba resno zamisliti. Se je že prižgala rdeča luč, predpoziv za glasovni alarm, da bo obstoječi finančni sistem razvitega Zahoda znova klecnil. Namreč, vedeti moramo, da so centralne banke po letu 2008 zmetale v finančne sisteme enormne količine denarja, da so jih ohranile nad vodo in da se neugoden val teh nepokritih dolgovanj znova približuje obalam Evrope in Severne Amerike in to večji, kot je kadarkoli bil. Torej, umikanje kapitala v davčne oaze je stvar čistega zaupanja do političnih in finančnih sistemov, ne pa neka blazna kriminalka, kot nam jo prikazujejo zmanipulirani in moralno sprideni mediji. Prodajajo nam afere, ki to tudi približno niso!

V duhu takšnega poročanja, bolj napeljevanja, hujskanja in zaostrovanja družbenega stanja, stvari, dogodki in ljudje izgubljajo pravo identiteto. Mediji jim nadevajo drugačno, praviloma neznačajsko in vsekakor moralno sporno; se razume v skrbi za gledanost, poslušanost, branost, ne pa za zaščito nekega javnega interesa, kot to nenehno poudarjajo. Novinarska profesija je tako postala kurba izključno lastnih interesov. Populistično predstavljanje vsebin je že v osnovi sprevrženo dejanje, saj se s tem ustvarja nekakšna moralno iznakažena alter scena. In vanjo tiščijo naša bedna življenja. Ne zaradi izboljšanja stanja, temveč izključno zaradi lastnega preživetja. In ljudje smo dejansko mizerni, ko sledimo temu perverznemu, populističnemu sranju in dovolimo, da nas hudič pobira enega za drugim, četudi njegov čas še ni nastopil. Morala je zgolj orožje totalitarizma. In to je dobro vedeti, preden sodimo in obsojamo na medijski poziv, preden zavržemo zakone, pa četudi slabe, za programirane predsodke in frustracije, iz katerih se poraja novodobna morala. 

Konec sanj. Napravite mi to deželo spet zgledno enoumno,
pardon, neumno!          Vir: Mladina

Namreč, v globalni družbi obstoji ogromno interesov in s političnim delovanjem jih poskušamo uskladiti ter zapisati v obliki družbenih dogovorov, zakonov. In samo takšen, politično usklajen zakon je lahko podlaga za obravnavanje kršiteljev. Ne more pa to biti neka morala, totalitaristično orodje predsodkov krvi žejne množice, jakobinske revolucije, diktature proletariata, liberalistični varuhi lastnine ali protikorupcijska amaterska združenja. Ne pozabimo, da je zaradi takšnih in drugačnih moralnih predsodkov zgorelo na tisoče ljudi na inkvizicijskih grmadah, tisočim so padle glave v obdobju vzpona liberalizma in milijoni so končali življenja v trpljenju, na bojiščih in v različnih taboriščih. Pojem, ki je že na prvi pogled pomenoslovno povezan s segregacijo, zaničevanjem, trpljenjem in umori, v nobenem pogledu ne more imeti spodbudnega značaja. Lahko, vendar je ta na moč sprevržen in zaudarja po morbidnosti. In populistična priljubljenost vsakršne moralne degradacije to nedvoumno dokazuje. 

Cerkveni princi, zagovorniki morale, V rdečih čeveljcih,
v krilcu in s klobučkom na glavi bom plesala, pardon plesal.
Bisto. net

Kako le smo lahko moralo, to pritlehno inkvizicijsko morilsko orožje, uperjeno proti "svobodomiselnim" in "svobodnim", vgradili tudi v obstoječi družbeni vrednostni sistem. Smo mar pozabili, s kakšno silovitostjo smo se hoteli iztrgati iz nekdanje jugoslovanske družbe prav zaradi sistema, ki je poveličeval moralo nad zakonitostjo, prevzgojo nad vzgojo, tajno policijo nad običajnimi organi pregona, politične obsodbe nad dokazi. Se nam dogaja nekaj podobnega kot hčerkam alkoholikov, da se podobno kot one zatekamo nazaj v že poznane navade in razmerja, ker se v drugačnem, bolj svobodnem življenju preprosto ne znajdemo? Mar res tako zelo pogrešamo jarem, okovje za vratom, da bi si ga najraje kar takoj znova nadeli? Moramo postati statisti cenenih medijskih burk in pritlehne politike, ki piše scenarije zanje? Je za zadovoljivo predsedniško soočanje pomembnejša hudobija, s katero naskočiš protikandidata kot sama bistroumnost? Je prav, da obsodimo Jankovićev razigrani libido in trenutek, ko si je neka gospa popestrila poklicno kariero s prostovoljnim fukom, in hkrati usmerjamo prst v vatikansko kurijo, ki je v izogib nadaljnjim očitkom odpustila visokega uslužbenca kongregacije Krysztofa Olafa Charamsa, čeprav vsi vemo, da je homoseksualnost najbolj čvrst steber katolicizma? Smo se morda dolžni postaviti na stran nekdanjih hollywoodskih starlet, ki so se odločile, da bodo na račun nekdanjega šefa Herveya Weinsteina opravile spokorni proces pred javnostjo, čeprav presneto dobro vemo, vsaj tisti nekoliko starejši, preko katerega razgibalnega orodja je vodila in še vodi pot pred snemalne kamere? 

Novica, novica, sama resnica, včasih pri nas, danes
v bogati oazi se sonči prasica.
Vir: Wikimedia Commons

Oprostite, če sem odkrit, ne vem, kako si bom jutri plačal kranjsko klobaso in polič rdečega? Vsekakor nič lažje, če bom nasedal, se razburjal in sledil umetno zrežiranim moralnim predsodkom. Od tega silnega čistunstva, ko me z leve in desne ter frontalno silijo, da bi buljil v tujo skledo, se plazil v druge postelje in zijal v tuje denarnicese, mi le še bolj kruli po želodcu. Prav vsi res ne menimo, da so naše žene običajne kurbe, zgolj zato, ker se rade dol dajejo z različnimi patroni, ki naključno vstopijo v njihovo življenje. Kakor tudi odkrito dvomimo, da je Zemlja središče vesolja, okrog katerega krožijo galaksije in druga kozmična telesa in pojavi; čeprav se o tem lahko razločno prepričamo na lastne oči. In če še ne veste, v Nemčiji so v uradnih dokumentih uvedli tudi tretji spol. Očitno svet le ni črno bel, kot nas poskušajo prepričati določeni kvazi moralisti! Vsekakor pa imamo nov primer za moralni napad in spopad. Kaj so že rekli glede tiste sprave? 

Opomba

(1) Ule Mirjana, Socialna psihologija. Analitični pristop k življenju. 2009, str.: 258. Založba FDV Ljubljana