Levi in desni smrdijo enako

Moram priznati, da ne razumem popolnoma demokracije in da ji z leti postajam vedno manj naklonjen. Spominja me na rokohitrsko iluzijo, po načelu, zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš. Kovanec se namreč vedno skriva pod drugim kozarcem, nikdar pod tistim, na katerega uperiš prst. Poduk igre je, da napačno presojo vedno plačaš. Nekaj sličnega je pri demokraciji. Volitve namreč potekajo po podobnem načelu. Nikdar ne izberemo pravih, ko se odločamo med različnimi, vsiljenimi prijetnimi vonji. Kot da bi se po tolikih letih podložne, kvazi samostojnosti še vedno ne zavedali, da vsi smrdijo enako.

Demokracija, rokohitrska iluzija, ki te počasi spravi ob vse: dobro ime, zdravstvene storitve, izobrazbo, službo, parcelo na pokopališču ...

Sl.vir: Fotolia

Le redki še si znajo predstavljati, kaj pravzaprav pomeni diadna delitev političnega prostora na leve in desne. Prvi so enako napredni, kot so drugi nazadnjaški ter seveda obratno. V vsakem primeru pa gre za zgodovinski anahronizem. Za zgodbo o tem, kako so se v predrevolucionarni Evropi osemnajstega stoletja posedli v takratnem francoskem parlamentu. Na desni so sedeli priveligirani sloji, aristokracija, škofje in kraljevi ritolizniki, na levi pa podporniki ločevanja cerkve od države, republikanci in pripadniki nastajajoče buržuazije, liberalci. 

Slab zrak, ki pozasedanju ostane v dvorani, kaže, da med levimi in desnimi
ni razlik.

Sl. vir: npg.org.uk

Seveda je teorij in delitev na levico in desnico ter njihovih zagovornikov precej več. A če zadevo poenostavimo, potem se desničarji zavzemajo za ohranitev privilegijev, medtem ko se levičarji trudijo, da bi si jih priborili. No ja, pri nas je ravno obratno. Socializem je skvaril konvencionalen sedežni vrstni red in tako se tradicionalisti, med katere nedvomno sodijo tudi novinarji, nekdanji družbeno politični delavci, že dobrih četrt stoletja dajejo, da bi stvari spravili v nekdanji red. Domači politični prostor tako vztrajno niha med levim in desnim in različnimi vmesnimi kombinacijami ter iskanjem središčne simetrale (levo desni in desno levi center, skrajna desnica, žlahtna desnica, skrajna levica, leva, desna sredina, premik v desno, premik v levo …). Cel kup nekih političnih koordinatnih stanj, ki pa v bistvu za usmerjanje družbenega razvoja ne pomenijo nič. Oziroma prav toliko, če bi rekli, da so levičarji vsi, ki drkajo z levo, desničarji pa to počenjajo z desno. Kako si s takšno opredelitvijo lahko pomagamo pri napovedovanju prihodnosti, pa naj presodi vsak sam; s pomočjo roke, tehnologije ali vzajemnim služenjem strastem. 

Verodostojen politični komentar.

No med političnimi komentatorji, ki so praviloma znani po tem, da drug drugemu in nam vsem vztrajno dokazujejo, da nimajo pojma in da drugače, kot da se spotikajo ob leve in desne noge, praktično ne znajo napovedati nič koristnega za domačijsko prihodnost. Zgolj zasedajo in trošijo medijski prostor, in sicer: če že imamo volitve, je prav, da tudi nekaj rečemo o njih, medtem ko sama vsebina niti ni pomembna. Po tem se ravnajo, na dolgo in široko nakladajo, kdo ga bo komu vlekel v koaliciji, ne pa tudi, kaj bo dejansko storil za ljudsko dobrobit. Programi so polni bogatih besed, vendar so le pri Levici odločeni, da se bodo brezkompromisno spopadli z revščino in razraščanjem njenih metastaz. A kaj, ko njih veliki bluzerski mojstri ne jemljejo resno. 

Podobno, kot mora biti vzgojen vzgojitelj, mora tudi zdravnik biti zdrav.

Sl.vir: Be Alocal Hero

Vsi po vrsti bi zdravili zdravstvo, toda dokler ne ozdravimo revščine, tudi zdravstvu ni pomoči. Pa ne samo zdravstvu, še naprej bo v zagati naše izobraževanje, kultura, socialna varnost, znanost in raziskovanje, prekariat, slabo donosno gospodarstvo in še vse kaj drugega. Z revščino ob boku ne moremo govoriti o konjunkturi, razcvetu, družbeni harmoniji, saj življenjska kakovost nenehno pada. Pada zaradi občega družbenega sloga, ki je strpen do izkoriščanja, nespoštovanja, privilegijev, diskriminacije, patriarhata, verske blaženosti in blaznosti, korupcije, veteranstva, ideologij, slabe hrane in naraščanja spolnih bolezni, če že hočete. Pri spopadanju z revščino namreč ni kompromisov! Jo iztrebimo, izkoreninimo ali pa si preprosto zatiskamo oči in ušesa, da ne občutimo njene pogubnosti za obči razvoj in blagostanje. Revščina je plevel najhujše invazivne vrste. Zaduši praktično vse v bližini. Zato niti približno ne moremo biti tolerantni do njenega obstoja. Vsaj ne, če resnično želimo svet prepleskati z optimističnimi odtenki.  

Edini način, da lakoto občutijo tudi "debele riti".

Sl.vir: libcom.org

Dokler državljani nimajo enakega dostopa do mednarodno zajamčenih pravic in tistih, ki so neposredno ustavno varovane, toliko časa ne moremo govoriti o nekem omembe vrednem družbenem napredku, ampak predvsem o socialni hipokriziji. Dokler otroci iz premožnejših družin podcenjujejo, zapostavljajo in ponižujejo revne, se moremo resnično vprašati po našem psihosocialnem zdravju. Revščina namreč ne prikrajša ljudi le materialno, ampak pušča v njih tudi globoke, dolgoročne patološke posledice in frustracije. Lakoto, ki kruli po lačnih želodcih, prej ali slej občutijo tudi debele riti. Če ne prej, takrat, ko se zamaši sekretna školjka in zaradi napovedane stavke komunalnih delavcev ni nikogar, da bi zbiti drek splavil naprej po ceveh. 

Revščina je torej kužna. Prenaša se iz bolnih na zdrave. Njene posledice prej ali slej občutimo vsi. Res, da ne z bulami pod pazduhami, kot se je to dogajalo v časih bubonske kuge, vsekakor pa preko globokih očitkov, ki prežijo na našo vest. Spodjeta sadove dela. Številni poklici ostajajo nezasedeni, ker smo kandidate zanje poteptali, jih utopili v patosu, še preden so se lahko enakovredno vključili v običajne tokove odraščanja in pridobivanja primerne izobrazbe.

Slaba karma: stranske ulice navideznega blagostanja.

Sl.vir: HuffingtonPost

Dokler ne odpravimo revščine, ne zagotovimo primernih virov za preživetje ubogih, primerno plačanega dela za vse, visokega tehnološkega, družbenega in bivalnega standarda, bomo zgolj nihali od krize do krize in upali, da prizanese dobršnemu delu prebivalstva. Države z reveži so toge, obsedene s predsodki, prešibke, da bi se postavile po robu gospodarskemu usihanju in poživile notranje vitalne tokove. Bolj ali manj so obsojene na životarjenje in zunanjo pomoč, notranja nasprotja, birokratsko preobremenjenost, dokler se ne znajdejo na samem robu spodobnosti, kot kakšna Venezuela, Zimbabve, Grčija, Bangladeš; enklave prekletstva v obroču navideznega raja.  

In za male narode in majhne nacionalne skupnosti, države, je še toliko bolj pomembno, da varčujejo s človeškimi viri. Da ne vzdržujejo socialnega odpada, življenja na robu preživetja. Izobrazba ni le ena izmed temeljnih človekovih pravic in vedenje ni le izjemno pomemben del humanistične kulture, ampak sta osrednji sili vitalnih družb ter najboljše jamstvo za njihovo blagostanje. 

Smo semena, ki rastemo iz dreka.

Sl.vir: nrz.de

Neizobražen človek ne more preživeti znotraj sodobne tehnološke družbe in slednja se pravzaprav niti ne more udejanjiti brez zadostnega števila izobražencev. Začarani krog revščine oziroma blagostanja se sklene v vsakem primeru. V Sloveniji nimamo ljudi, da bi jih lahko odlagali na socialna smetišča; ne starih, ne mladih, ne invalidnih, ne samosvojih, asocialnih … niti ne virov in ne časa, da bi bi postopali po zgledu drugih. Odprava revščine bi naj bila ključna naloga v vseh resnih političnih zavezah, ki dejansko mislijo iz te dežele kaj narediti, in vse druge dejavnosti in dejanja bi morala biti strogo podrejene omenjenemu cilju. Toda, edino stranko, ki se je nekompromisno za to zavzela, Levico, so politični preračunljivci nerodno zaobšli. S tem so hote ali nehote, prenesli težišče nove vlade v smeri nadaljevanja stare, nazadnjaške politike. Še dan ali dva in Šarec bo iz nedavnega zmagovalca sredine pristal med tokratnimi političnimi osmoljenci. Eksplozivni kovček mu po podstavila NSl. O, kako zanimivo bo gledati napenjanje bodočega mandatarja, ko mu bodo lezli v rit strankarski funkcionarji brez poslanskih mandatov. Zarečenega kruha se namreč poje največ in iz novejše zgodovine se še vedno nismo naučili nič.

Ni levih in desnih! So tisti na križu in drugi pod njim.

Sl.vir: Stfxb.org

Kljub temu se nekaj vsekakor spreminja. Slovenija je končno dobila ljudem naklonjeno in proti revščini ter vojaškemu drilu nastrojeno opozicijo. Za njo bo trenutni izločini predah, začasni počitek v senci izsušenih dreves še kako dobrodošel. Že zato, da ne bodo skupaj z drugimi iluzionističnimi mojstri, političnimi virtuozi, ki domala tri desetletja, bojda, skrbijo za narodov blagor, prispevali k nadaljnemu kopičenju dreka, v katerega se počasi pogrezamo, kot ljudje, narod, država.

Neki pametnjakovič je nedavno na spletnem forumu izjavil: "Pod Kristusovim križem ni delitve na leve in desne." Pravilno! Eni so namreč na njem, drugi pod njim.