Banquet Blanket

Prekrita ponudba (Banquet Blanket) našega telesa še največ pove o nas samih. Smo občutljiva bitja. Ne sramežljiva, kot to poskušamo prikazati, temveč obsedeni z lastno nepopolnostjo. In te se sramujemo. Jo poskušamo skriti, zaobiti, zamašiti, prikriti s številnimi umetelnimi dodatki, ali kar je še mnogo huje, podkupiti mišljenje drugih, da bi nas dojemali kot del izmišljene zgodbe po njihovih predsodkih. 

Vizualna popolnost. Z njo največkrat prikrijemo naše dejansko stanje in zasijemo skladno z namišljenimi pričakovanji.

Sl. vir: Self.com

Čeprav mislimo, da smo sila preprosti, smo zapleteni kognitivni in nevrološki stroji, ki jih obvladuje podzavest. Dejanja, ki se jih niti ne zavedamo. Za vsako ceno, četudi največkrat nevede in nehote, želimo biti podobni drugim, ne sebi. Vendar, kadar kdo to po naključju opazi, smo užaljeni. Sebstvo v nas torej domuje v vsakem pogledu in to ne oziraje se na to, kako identitetno je razvito. Njegov zunanji izraz, vedenjski odziv je JAZ. Je naša identitetna priponka, ne tega, kako mi dojemamo sebe, kot napačno mislimo, temveč, kako drugi dojemajo nas. Jaz je tako vedno odziv na okolico in okolje oziroma napor sebstva, da sebe prikaže v tuji luči, namišljeni resničnosti, boljšega od predsodkov, ki se polaščajo naše duše in uokvirjajo naše sebstvo. Jaz je torej odziv na neko obče stanje, input pričakovanj drugih, predpisano obnašanje, mišljenje, vzorčna podoba, življenjske prispodobe, cenzor, naše oportunistično delovanje, da lahko shajamo z okolico in širšo družbo, medtem ko je sebstvo naše notranje stanje, poskus dojemanja sebe in sposobnost za delovanje znotraj lastnega telesa in njegovo igro navzven; lahko bi rekli resnični JAZ, če bi nanj ne vplivalo toliko samodejnih, naključnih naravnih mehanizmov od genov, hormonov, mikrobov, podzavestnih dejavnosti in zunanjih vplivov. V ožjem pomenu je sebstvo kognitivna, spoznavno zaznavna čutna podoba sebe. Pri sebstvu gre v bistvu za sistem odnosov med osebnostnimi lastnostmi, pri Jazu za našo zunanjo predstavo. Konflikt med njima je tako neizbižen, večen. V končnem stadiju prizadeti končajo na pomirjevalih, v norišnicah ali se preprosto ubijejo. 

Sebstvo je pravzaprav vsebina osebnosti, in slednja je tako presneto zapleten pojem, da ga nikakor ne moremo definirati. Znanstveno raziskovanje osebnosti je torej mit, od katerega dobro živi kar precej dušeslovcev, ki nikakor nočejo priznati, da razvojnih dialektičnih in dinamičnih procesov ne moremo razvrščati v trajna stanja, tabele ali definicije. Če kje, potem na tem mestu  vsekakor pogrne ideja, ukoreninjena v 19. stoletju, da je znanost objektivna, neodvisna od politike in ideologije. Bog pomagaj utemeljiteljem objektivnih metodologij! Nihče drug, jih namreč ne more več vrniti s poti zablod. 

Prišepetavanje JAZU. Naše sebstvo ostaja
globoko zakopano pod duševno nesnago

Sl. vir: Conscious Reminder, Slave Code

Odgovor na vprašanje, kdo sem, le ni tako preprost, kot to poskušajo dokazati številni teoretiki in predavatelji osebne rasti. Nedvomno se osebnostno lahko razvijamo, krepimo, postajamo modrejši in razsodnejši. Toda to učenje poteka znotraj nas in sami sebi smo najboljši učitelj. Sebstvo in notranja spoznanja odtehtajo vso modrost, ki nam jo poskušajo na velika vrata vsiliti od zunaj. 

Zdrav človek je enkrat optimističen, drugič črnogled, zdaj introvertiran, nekoliko kasneje ekstrovertiran, enkrat pozablja, drugič neverjetno pomni, je zvest in verolomen hkrati, predvsem pa ni zaprisežen bebec, ki bi obtičal na dobro podmazanih limanicah. Tisti trenutek, ko ni več črvička za njegov venomer lačen kljun, se začne spogledovati z bolj privlačnimi obeti. Vsaka ljubezen gre skozi želodec, namišljen ali pravi. Evolucija je pustila nesporne sledove in zavist je nesporna sila naprednih vzgibov. Samo poglejte si mogočne kipe na Velikonočnem otoku, egipčanske piramide, newyorške mostove, kitajske prometne dosežke, vesoljsko tekmo v ponovnem vzponu, številne akte golih teles, pisne, likovne, igrane umetnine. Nobeden izmed dosežkov ni nastal preprosto iz hlepenja po dosežku ali božjega navdihnjenja, iz notranje potrebe po rasti, ampak vedno kot tekmovalni izziv srenji, okolju, prihodnjim rodovom. Dokazovanje je ključni motiv še tako introvertiranih, vase pogreznjenih ljudi in zavist njegov hudičev dinamizem. Saj poznate: "Čemu naj bi bil sosed boljši od mene?" 

Zavist ni zgolj trpljenje. Največkrat je vzgib za dosežke.

Sl.vir: Reves deal meida.pt

Pozabimo torej na veličastne vzgibe naše ustvarjalnosti in si čim prej priznajmo, kdo pravzaprav smo. Skrajno sebična bitja v nenehnem boju za prestiž. Tako skrajno sebična, da se niti na mrtvaški postelji ne moremo odreči slabostim, ki so gnale dobršen del našega življenja, dokler se je še kolikor toliko živahno pretakalo po telesu. Umiramo brez dodatkov, steznikov, lasnih vložkov, laka na nohtih, ustnih protez, senčil, obleke, ki naredi človeka, privzdigovalnih modrcev, steroidov in drugih poživil; brez stvari, zaradi katerih smo si tako podobni pri uprizarjanju predpisanih podob. Umiramo preprosto tako, kot bi morali živeti. Preprosto! In čeprav na izteku življenja največkrat čutimo drugače, je smrt v bistvu odrešitev pred tesnobo, ki je ukleščila naše bivanje. Osvoboditev pride na koncu, namesto da bi bila prisotna v nas ves čas. Zato tudi proces osvobajanja dojemamo kot končno dejanje in s tem, ko upamo, da bomo obujeni po nekem odrešeniku, ki je sam izdihnil v mukah na križu, dejansko zavračamo ponujeno roko v večnost. Zgolj mi sami smo porok večnosti, medtem ko imajo igralne figure na šahovnici vedno omejeno trajanje.

Kdo le ima koristi od tako morečega prikazovanja osebne osvoboditve?

Sl.vir: EuroKeks

Navezanost je namreč suženjstvo. Nenavezanost je svoboda. Hrepeneti pomeni sužnjevati. Tako trdi  Sri Nisargadatto Maharaj. Pa ne mislite, da sem padel pod vpliv kakšne indijske sekte ali da iščem odrešitev v božjem očiščevanju ali da se celo izgubljam, v kakšnem verskem fanatizmu. Še zdaleč ne. Govorim o knjigi, ki mi je pred časom prišla pod roko in jo je nekdo poimenoval za duhovno klasiko. Tisto, kar me je presenetilo in navdušilo v njej je podobnost najinih misli. Različne izkušnje življenjskega potovanja so naju pripeljale do domala istovetnih zaključkov. In verjetno, če bi Maharaji bral mene, bi ugotovil nekaj podobnega. Življenje torej ima odgovore in smoter življenja samega je njihovo iskanje. Metoda oziroma pot za njihovo razvozlanje je zgolj osvoboditev in svoboda sama po sebi je večnost vsega bivajočega. "Smrt ti podeli svobodo in moč. Da bi bil svoboden v svetu, moraš biti mrtev zanj. Potem ti pripada vesolje - postane tvoje telo, tvoj izraz in instrument. Ne da se opisati sreče, ki jo doživljaš popolnoma svoboden. Po drugi strani ne more umreti nihče, ki se boji svobode," domala poetično pojasnjuje Maharaj. Sam lahko le dodam: "Živim, živim in se smrti veselim!" A glej ga zlomka! Kot bi šlo za kakšno mantro? Večkrat jo ponovim, bolj sem prepričan v izrečeno in lažje stopam proti tistemu, kar nekateri ponazarjajo s končnim dejanjem. 

Fukaški mojstri iz poznih sedemdesetih in osemdesetih so postali utrujeni.
Škrta jim v kolenih, trpinčijo jih kolki, boli jih v križu,
preventivno žrejo aspirine ...

Sl.vir: laguerracontralapoblacion.blogspot.com

Ljudje največkrat ne živimo lastnih življenj, ampak življenjske vzorce, primerjave, iščemo vzporedne točke in vsi hrepenimo nekam proti vrhu, čeprav je pot v osvoboditev precej premočrtna; izražena s časom, z daljico izven materničnega ter v zagrobno skodelo ujetega življenja. Rekel sem življenja, toda mislim na posnetke nečesa, kar naj bi življenje bilo. Še najbolj me spominjajo na poležavajoča dopustniška telesa, ki po nekem nenapisanem ukazu drugo drugega lovijo s porjavitvijo. Kot da bi šlo za nekakšen strogo racionalen računalniški program kolektivnega počitnikovanja. In dejansko tudi gre. Čemu si človek že zdavnaj ni omislil avatarskega telesa za takšna kolektivna početja, obisk pri zobozdravniku, delo v zamreženih taboriščih (tovarnah), razplojevanje nacije, nategovanje sosedove žene …? Življenje je ulica podobnih fasad in po njegovih ulicah se lahko sprehaja samo naš namišljeni jaz? S številnimi ponovitvami mučimo samega sebe in to imenujemo življenje.

Še v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo bili prepričani, da je seksualna revolucija tista prava pot v osvobajanje; od partnerjev, odnosov, odgovornosti, tesnob. Pa je življenje postalo le še bolj zagrenjeno. Fukaški mojstri so postali utrujeni. Starost jim je ohromila kolena, skrčila hrbte, za novo ideologijo, prilagojeno letom, pa je preprosto povedano zmanjkalo časa.

Skrbnikom za red je nekako uspelo nadgraditi suženjski sistem. Naoljiti mehanizme zavisti, tako da znova postajamo slični drug drugemu in kar tekmujemo, kdo bo imel bolj razdelan curriculum vitae. (življenjepis). Plastična kirurgija postaja najbolj donosna medicinska stroka, potratna terenska vozila del življenjskega sloga, lepotičenje je dobilo celo lastne, posebne trgovine, prestižno opremljene salone, ljudje smo odkrili, da obstoji tudi srednji spol, žremo tuji drek, ker verjamemo v mikrobiotsko zdravljenje, skačemo in tečemo kot nori, si vbrizgavamo pomlajevalne koktajle, smo vedno bolj odvisni od navidezne resničnosti, verjamemo, da so odgovornost, potrošnja, podložnost in življenje v umetnih, sterilnih ambientih, zapovedi zadovoljstva. Ugajati za vsako ceno in povsod, spreminjati leta v mladost! Hrepeneti po drugačnem jazu, kot ga narekuje lastno sebstvo.

Kaj že je o hrepenenju rekel Sri Nisargadatto Maharaj!?  

Knjiga, ki je Sveto pismo potisnila med bajke in
krute povesti značilne za Edgarja Allana Poja
Sl.vir: Om Siva Ezoterika