Še pomnite tovariši !

S slabim priokusom v ustih sem se vračal domov. Koprski Titov trg so znova poselili nostalgiki. Ljudi je bilo malo, tako da je tistih nekaj rdečih zvezd na nacionalni trobojnici še kako iztopalo. Bolj, kot protestu je bilo vse skupaj podobno posmrtnemu maršu. Lukenj, v nekoč močni organizaciji, ni bilo mogoče spregledati, kot tudi ne vidno utrujenih praporščakov. Pozivi, da bi moralo 42.000 ljudi, kolikor naj bi jih zdesetkani borci še vedno imeli v Sloveniji, tožiti našega najbolj poznanega zbiralca kosti, če ne kar cele javne televizije, ker je dopustila objavo njegovih necenzuriranih izjav, so še najbolj spominjali na polpreteklo mračno obdobje, ko je obstojala zgolj ena resnica ene partije, kolektivna, zadružna resnica.

Vojna je mir! Svoboda je suženjstvo! Ignoranca je moč!

Sl.vir: dukirad blogspot.com

"Večina Slovencev med drugo svetovno vojno se ni borila na partizanski strani, ampak so bili poleg protirevolucionarjev naši predniki po večini mobilizirani v nemško, italijansko in madžarsko vojsko. Partizanska vojska, ki se je imensko borila za svobodo, je ubila več domačih ljudi kot okupatorjevih vojakov. Poleg tega je revolucionarna stran večino svojih žrtev ubila po vojni in ne med njo, umorila je več neoboroženih oseb kot pa oboroženih. Vse to so dejstva, ki jih bo pač treba sprejeti taka, kot so," je suvereno izjavil Jože Dežman v nedeljskem (22. julija 2018) intervjuju na nacionalni televiziji. 

"Psihoanalitika ima svojo logiko nezavednega." (Roman Vodeb) Oblačenje v slogu
nacistične tajne policije in kasnejših udbovskih agentov to do neke mere potrjuje.

Sl.vir: Mladina

Oprostite, navedel je nekaj kratkih trditev, ki jih je, glede na to, da so žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej že nekajkrat preštete, mogoče kaj hitro preveriti. Toda pomembneje od tega se mi zdi, da so samooklicani varuhi časti in dobrega imena pridobitev narodnoosvobodilnega boja povzdignili glas zoper temeljno človekovo pravico, da nekdo izpove lastna prepričanja. Povzdignili so glas v korist enoumja - neumja. Povedano drugače, globoko v sebi so seniorski veterani, borčevski podmladek ter imitatorji partizanskih likov še vedno prepričani, da so edina sila, ki ima monopol nad resnico in so torej upravičeno prizadeti, ker si je nekdo sploh drznil podvomiti v njihove epske pripovedi; še pomnite tovariši. In medtem ko je govornik domala vse naše sosede oklical za fašiste, je večina prisotnih spregledala, kako absurdni so njegovi pozivi. Ne moreš žugati drugim in pozivati k obči higieni, če si sam kužen, umazan in smrdiš. Ne moreš žugati fašistom, če sam uporabljaš podobne ali celo identične prijeme. Ne moreš se sklicevati na svobodoljubje in drugim prepovedovati, da mislijo drugače. Enoumje-neumje je namreč  ključna lastnost vsakega fašizma. Je definicija totalitarizma in hkrati njegov politični smoter. Če parafraziram četrtkov miting čiste resnice, sem imel vseskozi občutek, da isti naskakujejo iste, torej, fašisti fašiste!

Prav takšni nastopi dokazujejo, kako krepko fašizem prežema nedra demokracije. Je precej pogost način njenega izražanja in ni nujno, da je vedno brutalno nasilen. Pomembna je predvsem njegova sposobnost obvladovanja. In v demokraciji je ta očitna. Predstavlja jo sklop zakonov in sistem, ki preko demagogije vsiljuje vedenjske vzorce. Poglejmo si samo obravnavanje kadilcev. Njihovo poniževanje, idejno zastrupljanje, izgon iz javnega življenja, uničevanje življenjskega sloga in degradiranje tržnih znamk, s pomočjo katerih se človek potrošno usmerja v družbi, je totalno. Kje le, bi lahko našli boljšo ponazoritev delovanja fašizma? In če povemo, da se je vsa ta protikadilska gonja začela hkrati s krepitvijo trga prezračevalnih sistemov, naenkrat postane kristalno jasno, da je ključni motiv za pogrom povečanje profita, ne pa ogroženost človeškega zdravja.

Strumno utrujena falanga pred zadnjimi vrati junaške epopeje.

Sl.vir: ZB za vrednote NOB, Logatec

Politična in gospodarska birokracija se znova povezujeta v korporativizem, v sistem, kjer je človek zgolj obrobnaa škoda. Se potemtakem sploh lahko čudimo, da je v družbi vedno več pozivov po uvedbi cenzure, lustracije, pozivov k izgonu iz javnega življenja drugače mislečih.. Fašizem je torej tudi vzgojni sindrom, nalezljiv, sugestiven. Posamezni borec ni fašist, toda, ko se enkrat pridruži organizaciji, ki sebe razglaša za varuhinjo revolucionarnih pridobitev, to brez dvoma postane. Tudi nazadnjaki niso fašisti. Vendar, ko se pridružijo organizaciji, je neizbežna njihova preobrazba v totalitarista. Organizacija so namreč obredi, sistematična vzgoja, ki izganja iz človeka ego ter ga spreminja v kolektivno lastnino. Obredi so ključni za obvladovanje duševnosti in njeno podrejanje. Kdor ne prevzame unificiranih principov, mišljenjskih in vedenjskih vzorcev oziroma se jim ne pokorava, ga izključijo, izženejo, anatemizirajo. To smo videli domala pri vseh domačih in tujih strankah. Simčič, Podobnik, Brglez, Kangler, Galloway, Greenstein, Xiaoling …, no ja seznam bi bil bistveno daljši, če bi se le nekoliko bolj zavzeto lotili partijskih delikventov. Si upa še kdo trditi, da s totalitarističnim enoumjem prežete stranke lahko vzpostavljajo na oblastno zakonodajni ravni morda kašne drugačne, bolj svobodne odnose?

Goli otok: Tu so službovali izdajalci človeštva.
Sl.vir: lupiga.com

Človek bi pričakoval, da so mogoče v organizaciji, v kateri tako radi poudarjajo svobodo, boj zanjo, veliko bolj strpni do različnih idej, stališč, mnenj. Pa ni tako. Postajajo sinonim zadrtosti. Ja, zadrtost je vse, kar je ostalo od svetlih revolucionarnih obetov. Zato so tudi tribune, na katerih prodajajo ceneno politično kramarijo netalentirani govorci, vedno manj obiskane. Človek se nikakor ne more znebiti občutka, da gre bolj ali manj za vzdrževanje nacionalne folklore, za zaščito uniformirane kulture. Da gre za nazoren javni eksperiment, kjer ne moremo spregledati, kako se volja po svobodi pod vplivom frustracij sesuje v njeno ortodoksno nasprotje. Organizacija, ki bi se morala prva zavzemati za pravico do različnosti in drugačnosti, ki bi ji morala biti pluralnost, politična in gospodarska, najvišji smoter, je sama sebe stisnila v emocionalni rezervat, po katerem se podijo strahovi. 

Resnica ni ena. Vsak od nas ima lastno.

Sl.vir: Bolha

Naši pogledi na polpreteklo zgodovino so še vedno napačni. Napačni, ker jo pišejo ljudje s privzgojenim, dualnim videnjem, zasvojenci s črno-belimi vtisi. Vojna, ki nas boleče razdvaja še po toliko letih, ima verjetno še kakšno resnico. Mogoče je bila res le neusmiljen spopad za oblast. V takšnem primeru vsak prešteva zgolj lastne žrtve. Oblast namreč ne potrebuje bodočnosti, naj o njej še tako govori. Potrebuje le okoliščine za preboj na vrh in vzdrževanje obstoječega stanja. Potrebuje epe oziroma epopeje, v katerih ljudje umirajo za boljše življenje. Potrebuje domovino in monopol nad resnico, s katero priklepa življenja na mite. Potrebuje aplavze, skandiranja, odobravanja, prikimavanja, da si krepi šibko samozavest. Potrebuje reveže za manipulativne propagandne nastope o lastni velikodušnosti. Potrebuje privid! Potrebuje karkoli in kogarkoli, ki lahko spregovori v njen prid, v njeno nepogrešljivost. Četudi se na tisoče grobov ugreza vse na okrog in iz njih štrli vedno več ogoličenih udov. Ne tistih, ki jih vleče iz zemlje Jože Dežman, temveč v enoumju vzgojenih ljudi, namesto katerih misli nekdo drug. 

Po mojem sta svoboda in izdajstvo genska zapisa. Ljudje se preprosto rodimo z enim ali drugim nagnjenjem, podobno kot lovci in nabiralci. Svobodnjaki bolj zagovarjamo samobitnost, razvoj neodvisnega sebstva, izdajalci paternalizem, ker so bistveno manj samozavestni od svobodoljubnih. Slednjih je spet bistveno manj, ker jih vse družbe sistematično preganjajo in to na vekomaj veke. Izdajalci so največkrat osebnostno nedozoreli. Za življenje potrebujejo skupnost in vodje. Svobodnjaki lahko živijo sami, njihov osebnostni razvoj pa je kontinuiran proces. Izdajalci so emocionalni odvisniki, svobodnjaki moralni prestopniki, raziskovalci, postulovci.

Nagnjenost k svobodnjaštvu ali izdajstvu je do določene mere pogojeno
z genskim zapisom.

Sl.vir: 24.ur.com

No, oba glavna osebnostna tipa bi lahko členili še naprej. Toda to ni moj namen. Poudariti želim predvsem, kako pomembna je bila za začetek NOB in kako pomembna je za bilokateri upor svobodnjaška osebnost. Proti očitno močnejšemu, tehnološko naprednejšemu nasprotniku se po robu postavijo lahko le svobodnjaki, avanturisti, adrenalinski odvisneži, tisti, ki ne hlepijo po družinskem zapečku. Vsi, ki se za življenjsko tvegana dejanja ne odločajo preračunljivo.  Pomemben je ta dan in jutri bo nov dan. Ta dan je bilo leto 1941. V drugi polovici 1942. so vajeti upora že začeli poprijemati v roke oportunisti, človeku nenaklonjene izdajalske strukture, ki so svobodoljubne ušivce po goščavah izkoristile za lastne pridobitniške interese. Izdajalci tako niso bili le na strani okupatorja, kot že več kot sedemdeset let napačno poskušajo dokazati organizirani borci. V lastnih vrstah so jih imeli zdaleč največ. In sicer, najprej so izdali idejo svobode, potem naroda ter na kraju še človeka, ko so celotno državo spremenili v delovno taborišče. Popolno zatrtje svobodnega duha, tistega, ki je ponosno šelestel po domačih gozdovih leta 1941. 

Semantični paradoks: Smrt v imenu svobode!

Sl.vir: Pogledi

V bistvu niti ni pomembno, na kateri strani in s pomočjo koga so zatrli svobodoljubje in razvoj sebstva, da je več kot pol stoletja tičalo v duševni kletki. Dejstvo je, da so izdajalci zmagali. Zmagali so nad človekom, posameznikom, nad pravicami, ki jih poseduje zavest od trenutka dalje, ko se je sposobna ozavestiti. Preprosto ne moremo reči, kaj je hujše. Štiri leta vojnega terorja ali sedemdeset let pranja možganov in prikritega fašizem demokracije. V prvem primeru se je človek preobražal v zver in smrt, v drugem v podložnega mrliča. Ne, ne gre za to, kdo je izdal narod. Ta je tako ali tako težko določljiva celota, ampak zato, kdo je izneveril človeka, posameznika. Izdajalci človeštva so bili namreč na obeh straneh. S kakšno pravico sedaj drug na drugega uperjajo prst in moralizirajo. V obdobju nacionalizmov je bila kolaboracija prekleta beseda, dejanja tudi; v globalni dobi je pravzaprav vodilna nit, ki nas vleče iz brezna predsodkov. Zato je prav, da si izdajalci podajo roke, vsaj do naslednje izdaje, ko bodo znova lahko razočarali drug drugega. 

Ideološki paradoks: Osvoboditelji v imenu smrti!