Vzgoja paranoje

Nedavno, bolnišnica v Zahodni kohezijski regiji, 

pretežno oblačno, vročinski val popušča.

Zdravnica? Ne samo to. Angel upanja!

Sl.vir: KevinMD.com

"Lepo, vedno isti, pacifisti!" je pozdravil starejši moški, ko je prekoračil zadnjo stopnico proti dolgemu hodniku. Ob steni na levi so sedeli trije, starka, dva starca. Eden s povečanim trebuhom, da je lahko pestoval roki na njem, drugi bolj šlank. Gospa je bila drobna, nekoliko že sključena, na glavi je imela poveznjen klobuček. Pod njo so robovi obvez razkrivali, da ima očitno povezano glavo. Nihče mlajši od osemdeset.

"Da, vedno isti. Tisti, ki smo potrebni zdravniške oskrbe," mu je odgovoril vitkejši moški.

"Da, da," je pokimal prišlek. "Dokler me lastne noge nosijo naokrog, še gre. Nisem odvisen od drugih in pot v bolnišnico, čeprav nekoliko navkreber, je kar prijeten sprehod." Nekoliko se je uprl na palico s krožnim gumijastim podplatom.

"Še posebej, če je zunaj ravno prav toplo, ne piha, ne dežuje," je pokazal nekam, kjer naj bi nad visokim stropom viselo nebo, moški z velikim trebuhom. 

Snidenje je vse spravilo v dobro voljo. Tudi gospo z modrim klobučkom na glavi. Bolniško okolje so doživljali precej domače. Počutili so se sproščene, varne. Najboljša oskrba v trenutku, če se ti slučajno začne megliti življenje pred očmi, vsaj nekaj ur dnevno. Čakanje jih ni motilo. Stali so v vrsti za življenje. Da bi le trajalo in trajalo. Starost ima namreč na voljo številne izgovore, a tudi dokaze, da se v takšno vrsto vključi in poskuša ostati v njej čim dlje. 

"Ja, ja, vsaj to nam je ostalo," je ravnodušno pripomnil prišlek. Drugi so mrmraje ponavljali za njim. Kot bi izgovarjali kakšno mantro odrešitve.

Vzgoja paranoje

Kako starejši doživljajo zemeljsko bivanje? Ne le tisti po osemdesetem, ampak celo dve, tri desetletja mlajši. Kot začetek neke nove, izjemne izkušnje ali strašljivo pripravo na končno dejanje? So prepolne čakalnice v zdravstvenih ustanovah zanesljiv kazalec strahu ali dejanskih zdravstvenih potreb starejših? Če velja prvo, bo treba bistveno spremeniti človeško pojmovanje o življenju in vzgojo, če velja drugo, organizacijo. Smrt namreč ne prihaja z leti. Prisotna je vseskozi. Starost sama zgolj okrepi zavedanje o njej; to pa počutje, prepričanje o neizogibnem. Končno dejanje tako samodejno sledi temu, v kar verujemo in ne tistemu, kar je tudi možno. 

Vlaganje v mladostnost. Gradnja telesa pri 65 letih oziroma edini pravi spopad z mišično atrofijo.

Sl.vir: cyberspaceandtime.com

Kljub absolutnemu arhetipskemu prepričanju in privzgojenemu mišljenju je vedno več tistih, ki v samoumevno človeško smrt ne verjamejo. Med njimi so tudi znanstveniki. Ljudje, ki so dozorevali pod pezo zapovedanih metodologij ortodoksnih znanosti. Je znanstveno razmišljanje resnično podrejeno zgolj materialnim dokazom oziroma prepiru o tem, kaj snovni dokaz pravzaprav je ali pa so dokazi sami po sebi tudi raven že doseženega tehnološkega življenja ter blodnje v sferi nezavednega, dober občutek, intuicija, slutnja. Ne v smeri transcendentnega iskanja Boga, ampak krepitve lastne samozavesti, da je mogoče procese staranja, obrniti v nasprotno smer. Kdo za boga lahko trdi, da je življenje samo enosmeren linearen proces. To se sliši preveč religiozno, versko, dogmatično, absolutno. In kdo ter na osnovi česa trdi, da je življenje dokaz božjega poslanstva, ne pa brezštevilnih preobrazbenih procesov, po katerih se postopno razodevata svet in zakonitosti stvarjenja. 

Dajmo mami! Preizkus poskočnosti,
je v bistvu preizkus mladostnosti.

Sl.vir: Pintevest

Če kaj lahko verjamemo pri sodobni znanosti, je, da teorije napovedujejo nova odkritja, a ta vedno spodnašajo starejša. S tem se sferi znanstvenega in tistega kar smatramo za duhovno, nezadržno približujeta. Že jutri bo takšno naziranje le dokaz več o omejenosti današnjega uma. Dualizem, delitev na znanstveno in duhovno namreč ne obstoji. Um sam ne more sebi postavljati preprek, do kod, da in do kam ne. Nenehno se mora spopadati z lastnimi omejitvami ter privzgojenim prepričanjem, da nad njim kraljuje nekaj popolnejšega, celovitejšega, absolutnejšega. In zato življenje tudi poteka, kot teče: v smeri smrti, propada, v naročje odvisnosti in dobrovoljnosti absolutnega, Boga. 

Le redki vedo, da gre za predsodek, mit, in pa seveda slutnjo. Slednja je za enkrat še na ravni iluzije, a vsekakor vedno bolj oprijemljiva zamisel, ki jo človek hoče doseči. Seveda je njegovo historično gibanje v tej smeri za zdaj še podzavestno. Zato pa z Bogom ob sebi lahko še vedno in to kar prijetno, živi tolsta verska birokracija, posvečenci, svečeniki, nadsvečeniki, preprosto rečeno trgovci, kar posredniki med izvorom in končnim odjemalcem tudi so. 

Čemu le bi si gospod Bog dovoljeval konkurenco ob sebi, če bi bil res tako vsemogočen, kot ga opisujejo duhovni virtuozi. Le kaj mu bo zavest, ki ga bo prej ali slej ujela in presegla. Danes že vemo, kako potekajo ti procesi, ko si vedno pogosteje zastavljamo vprašanje, ali si nas umetna inteligenca mogoče ne bo podredila nekoč. Res, začela se je nora tekma. Zavest lovi Boga, umetna inteligenca zavest. Zadnji bosta brez dvoma sposobni življenju podariti večnost, poustvari nekdanji svet, obuditi mrtve, preteklost, emocionalne vezi, če se jima bo zahotelo. Za Boga tega ne moremo reči. Še vedno je namreč predvsem fikcija, domišljija, ki se regenerira znotraj duhovnega sveta, za katerega bolj ali manj postaja jasno le to, da gre za nekakšno kolektivno drogiranje. Konkretni primeri božjega, so prisotni vsepovsod. Ko posledic ni več mogoče prikriti, jih obravnavajo kot duševne motnje, blažje, srednje, z resnejšimi znaki norosti. 

prof. Miroslav Radman:" Človeško življenje se redno podaljšuje za šest ur
na dan, ne da bi natančno vedeli zakaj in kako."

Sl.vir: YouTube

Naivnost in meč sta tisočletja sooblikovala človeško kulturo, preden se je človeku toliko uspelo osvoboditi norm, ki so ga vezale nanjo, da si je upal podvomiti v obstoj nadnaravnega, duhovnega, posvečenega. Marsikje, sprehodimo se samo po Levantu, je dvom v obstoj religioznih utvar še vedno kaznovan s smrtjo ali vsaj družbenim izobčenjem. In vse dosedanje vojne na tem območju so dokazale, kako vztrajna zna biti naivnost. Ni je mogoče prosvetliti, prevzgojiti, kaj šele spremeniti oziroma podrediti kateremukoli drugemu redu, kot tistemu, ki se prenaša iz roda v rod. Verski umori in bombe ne vzgajajo. Postavljajo zgolj okvire znotraj katerih zadržujejo človeško radovednost. 

Bog je fikcija in njegova upodobitev je prepuščena umetniški domišljiji.

Sl.vir: Il Sole 24 Ore

S kakšnimi trdovratnimi mišljenjsko vzgojnimi procesi, vera jih sooblikuje, in posledicami imamo opravka, dokazuje prav naše razumevanje staranja. Za veliko večino je še vedno časovno omejen dogodek od točke A do točke B; nekakšna daljica z začetkom in koncem; kontinuirana pot rasti in propadanja od maternice do groba. Dogajanje, ki mu ni mogoče stopiti na rep, ga zaustaviti oziroma obrniti v nasprotno smer. Bolj ali manj smo o takšnem poteku prepričani vsi in vsem nam se zdi samoumeven, čeprav ne ravno najbolj pravičen življenjski izid. 

Cerkveni princi. Zavzemajo se za življenje, čeprav verujejo,
da bo le to doletela božja kazen. Penološka bodočnost duš

Sl.vir: Hriščanska adventistička crkva Beograd

No ja, ni čisto tako. Vsi le ne pripadamo človeškim klanom brezpogojnih vernikov. Ne častimo Boga niti njegova angelskega in svetniškega kora. Ne zaupamo obetom o nekakšnem vsesplošnem obujanju in pravični sodbi, še manj potovanju v nirvano. Ne verjamemo v spokorniško vlogo Jezusa Kristusa, v besede preroka Mohameda, v nauke prebujenega (Bude) Siddharthe Gavtame, v vedsko duhovnost, v Boga ali božji zbor, ki je tehnološko mogočnejši od človeka. Medtem ko nam cerkveni zagovorniki očitajo, da premalo govorimo o življenju in preveč o pravicah, mi življenje snujemo, ga osmišljamo. Ne v smislu biološkega determinizma ali po nekem božjem načrtu, ampak kot neodvisno entiteto od trenutnih naravnih zakonov. Le sebstvo, notranji Jaz je lahko tisti, ki odloča o lastnem trajanju, preobrazbi, počitku in ponovni obuditvi. To človeku narekuje njegova zavest, posamična sila stvarstva, pluraluma; vseh v vsakem in vsakega v vseh. Ne nazadnje nas tvorijo popolnoma isti osnovni gradniki in vplivna polja sil. 

Bog? Ne. Aubrey de Grey: "Čas je, da začnemo zdraviti starost."

Sl.vir: Financial Times

Na tej razvojni stopnji se dokončno razdvajajo poti med Bogom in človekom. Če je ločevanje vrst nekaj popolnoma običajnega za biološko evolucijo, pa kulturno prežemajo nešteti spori. Dokaz več, da je zavest prevladujoče polje sil v vesolju. Dokaz več, da je biokemične procese v telesu mogoče spremeniti, preobrniti znotraj omenjenega polja sil. In če je staranje res bolezen, kot to pojmuje Aubrey de Grey, biomedicinski gerontolog in matematik, je skrajni čas, da jo začnemo zdraviti, ne le lajšati. Vse ostale bolezni so namreč samo posledica staranja, za katerega tako absolutno in zgrešeno verjamemo, da vodi v našo končnost.