Brambovska varda

Ne dolgo tega, po nevihti.

Žarki so cefrali sivo skorjo v plišasto modrino.

Najprej ena, potem dve, kmalu tri in nekaj trenutkov kasneje še četrta glava. Mladeniči z nekoliko temnejšim tenom od običajnega so se izluščili iz zelene pregrade. Čvrsto stopili na pot in krenili v smeri Zahodja. Zadnji se je široko nasmejal. Celo pomahal je v pozdrav. Čez obraz se mu je razpotegnilo veselje, navdušenje. Kako tudi ne! Nekaj ur prej so prečili poldrugi tisoč metrov visok gorski greben. Polivinil je še vedno opletal na ramenih enega izmed njih in lase so imeli zlepljene. Brez dvoma jih je pralo.

Selitev genov

Sl.vir: vesti-online.com

Vrag si ga vedi, koliko dni so bili že na poti in kateri skupini so sledili na v prihodnost? Bili so odločeni. Več kot le to, da stopijo na polje domišljije. Da gre za močno izkrivljeno predstavo, jim je bilo zdaj že več kot jasno. Toda odločni so bili nadaljevati po poti upepeljenih sanj. Zdeli so se mi kot nekakšne sodobne Pepelke. Brezmadežna človeška bitja, ki jih trpljenje ne zmaga, poraz ne položi ob kamnita tla. Kakšna vztrajnost, kakšno navdušenje, volja, morda zaobljuba. Postalo mi je jasno. Tega spopada navdušenja prevzetnost ne more dobiti in rezilna žica ne bo zaustavila globalnega potovanja vzdržljivih genov na Zahodje. Rojstvo nove civilizacije se je več kot očitno pravkar začelo. 

Brambovska varda

Postroj Šiškovih vardijanov (gardijanov, brambovcev) bolj spominja na Švejkovo vojaško pokorščino kot na resen ekstremistični eksces. Čeprav ne moremo zanikati, da smo bili deležni poučne zgodbe, iz katere nedvomno izhaja, da je ustavna vladavina slovenske demokracije resno ogrožena. A ne zaradi kapucarjev z jase pri Janhovi, ki reci in piši premorejo tri kose orožja, od katerih je očitno še najbolj učinkovita sekira. Temveč zaradi butnglavskega razumevanja in odnosa do ustavnosti. Nekateri, pooblaščeni in odgovorni varuhi pravnega reda na žalost ne ločijo ljubiteljskega taborništva od strankarskega hujskaštva, korupcije in privilegijev, ki dejansko sesuvajo slovenstvo in Slovenijo. 

Rdeča kapica in 40 vardjancev

Sl.vir: V Fokusu

No, nekaj upanja za podalpsko domačijo vseeno obstaja. Očitno so vatli, s katerimi merijo politični kriminal na sodiščih, precej drugačni od tistih, po katerih ga presojajo policisti in tožilci. Da hišna preiskava sama po sebi še ne pomeni resnih znakov za kaznivo dejanje, ampak je bolj nekakšno propagandno orožje preiskovalnega aparata, s katerim želi pridobiti javno mnenje na svojo stran, se je pokazalo tudi tokrat. 

Da nimamo primerne pravne prakse za tovrstne provokacije, je dokaz več, da še zdaleč nismo tako zavožena država, kot bi to želeli nekateri dokazati. Ali pač? Medtem ko postroj vardijanov bolj spominja na nekakšno skupinsko terapijo zafrustriranih, anonimnih Slovenceljnov, so bili nekajmesečni protesti pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani dejansko naperjeni proti nespoštovanju zakonov in ustavnega reda. Kdor vsaj bežno pozna dušeslovje, ve, da vsak permanenten pritisk botruje spremembi stališč in presoji. In prav to se je dogajalo pred sodno palačo v Ljubljani, a nikomur od zastavonoš ustavnega reda ni niti na misel prišlo, da bi zaščitil z ustavo zajamčene osebnostne pravice in integriteto sodnikov ter neodvisnost sodstva. Dokaz več, kako nespodoben sistem je demokracija in iz kako gnetljive mase je. Če bi pooblaščeni ukrepali takrat, bi lahko tudi danes. Pravi primeri se nam očitno kar sami zapletajo v roke, a kaj, ko ne zmoremo doslednosti in pokončnosti, da bi jih obvladali.

Tožilec Darko Simonič - avtor izvedenske študije: Kako dokazati ščuvanje
k nasilni spremembi ustavne ureditve in oboroženi upor, ki se dogaja sredi
gozda na neobljudeni jasi, bogu za hrbtom.                                     Sl.vir: mmc

V čem je neki Šiško-Miško bolj nevaren za ustavni red od opozicijskih prvakov državnozborskih strank, mi ni jasno. Oziroma kako lahko trdimo, da so športna strelska društva ter nostalgični partizanski postroji manj nevarni za skupnost od vardijanskih izletov v naravo? Kdaj sploh lahko omejimo pravico do svobodnega izražanja, protesta, negodovanja in za koga lahko trdimo, da je resnično prekoračil mejo spodobnega demokratičnega okusa in s tem posegel v pravice in čast drugega? 

Kakorkoli že, občutek imam, da so se znova od nekod priklatili demagoški oblaki in odevajo horizont v populistično meglo. Mi zastirajo neposredni stik s soncem in preprečujejo dnevno pretvorbo potrebnih količin D in E vitamina, zaradi česar moje telo vedno bolj slabi. Postaja odvisno od pokroviteljske oblasti, negotovo, šibko, tresoče. 

Slovenci vseh dežel združimo se!

Sl.vir: Radio Študent

Ko so me desetletja vzgajali za človekoljuba, mi naenkrat dopovedujejo, da barva kože določa človeški značaj. Da, prihajajo "zagoreli" vragi po kopnem in morju, da odžrejo naš kruh in posilijo vse, kar ima kolikor toliko spodobno rit. In še preden dejansko lahko izprašam lastno vest, sem že ujet v globalistične, a še vedno v prvi vrsti verske predsodke. Predsodki pa nikdar ne morejo biti merilo varnosti, še manj svobode, ker slednjo sistematično in dobesedno ukinjajo. Podobno kot ljubezen do Boga še zdaleč ni tudi ljubezen do človeka. Nasprotno, bolj smo mu predani, večji je razkorak med moralno veličino božjega in človeško etiko oziroma manj je prostora za slednjo v nas. In tako kar naenkrat pride do obrata v nas, ko človeka ne ločujemo več od človeka, ampak le vernika od vernika in oba od nevernikov. Gre za čista moralna, politična odstopanja, daleč od človeške solidarnosti in človeškega porekla, na katerem bi se pravzaprav morala udejanjati univerzalna etika. Slednjo namreč človek podeduje, podobno kot dar do jezika.

Poučen primer, kako se spoštujeta država in ustava, ki ga izvedenec za
nasilno rušenje ustavne ureditve tožilec Darko Simonič še ni proučil.

Sl.vir: Mladina

Štajerska varda, slovenski socialdemokrati, Nova Slovenija, Slovenska nacionalna stranka, notranja ministrica, nadškof Zore in Viktor Orban govorijo precej sličen jezik, o privilegiranem evropskem arijstvu, utemeljenem na krščanstvu. In to me resnično skrbi. Takšno posploševanje namreč zanika obstoj drugače mislečih, pravico do drugačnih kultur in inkriminizira vse, ki v ljudeh vidijo le človeka in se solidarno odzovejo na njegovo stisko. 

Nobenega dvoma ni, da so tudi med prišleki verniki, sovražno nastrojeni do krščanstva, kriminalci, nasilneži, blazneži. Toda, če bi bila evropska družba tako brezhibno čista, ne zgolj čistunska, bi bile priseljenske negativnosti sila kratkega daha. Utopile bi se v dobrosrčni in srečni atmosferi. Tako pa hitro dobijo zatočišče ali vsaj imuniteto razčlovečenega podzemlja. V sodobnih demokracijah oblast namreč preganja spodobnega človeka, medtem ko vzdržuje s kriminalom in deviantnimi pojavi distančni pakt. Kriminal, korupcija, diskriminacija so tipična obeležja, ki pravico do obstoja utemeljujejo na svobodi demokratičnih družb. Brez njih demokracije pravzaprav ni. Le s kom bi sistem političnih in organizacijskih zablod tekmoval, če ne z lastnim antipodom, izrojenostjo? Le kako bi se dokazoval, če ne s plemenitenjem statistične demagogije, vrhom ledene gore družbenih anomalij.

Enota za zakonito spodkopavanje ustavne ureditve

Sl.vir: Colonos-WordPress

O svobodi govorijo predvsem ljudje, ki si po njej niti slučajno ne upajo seči, ki vztrajajo ujeti med upom in spodobnostjo, med strahom in dolžnostjo, med nostalgijo in pričakovanji. Da, svoboda je za nekatere predvsem dvom in dvom največkrat poskušajo izgnati z novim dvomom. Saj veste: Najprej zbirna in popisna središča na mejah, potem rezilna žica in visoke panelne ograje, nato stražni stolpi in podivjani psi, okrepljene, oklepljene patrulje, utopljenci, plazeči kuščarji. Neprehodne ovire, ki to niso, in zagriženi mladci, ki so odločeni, da jih premagajo. Ne, ker so se odločili, da vstopijo v Evropo, ampak ker za vsako ceno hočejo dokazati, da stara celina z njimi ne bo postopala na tako nespodoben, podel način. Volja po kljubovanju je namreč vedno močnejša od uklanjanja. Sodobne migracije so stvar principov. Slednjih pa, kot je ničkolikokrat dokazala zgodovina do zdaj, ne zadrži nobena utrdba. Rušenje, h kateremu smo po svojih močeh prispevali v tretjem svetu, je danes pred domačimi vrati. Seveda ne tako nasilno, a kljub temu učinkovito, vsaj kar se tiče prizadetosti našega blagostanja. Spopada ni več mogoče preprečiti ali se mu izogniti. Srednji vek se je utrdil za obzidji gradov, mest, utrdb, a kljub temu propadel. In z našo dobo razdvojenih civilizacij ne bo nič drugače. Kljub temu, da smo iznašli rezilno žico.