Leta godna za smrt

V spomin na izgubljeni boj vojaka v beli halji

Večkrat porazil sistem, 

dokler življenje ni porazilo njega in odrešilo režim.

"Devetindevetdeset Janezov, sto norcev, je imel navado reči, če ga je kdo vprašal po imenu. Bil je strašen redoljub. Vstajal ob določeni uri, telovadil, študiral, tekal, se skromno prehranjeval, legal k nočnemu počitku, ko mu je glava udarila ob mizo. A predvsem je bil upornik. Človek. Hudičevo dobro je vedel, kako streti odpor, v zid pogreznjeno osebo, saj se je le ta nenehno dvigoval v njem, ga vznemirjal, spravljal v številne dileme, nešteto skušnjav, zaradi katerih se je zdel nedosleden pred javnostjo in tudi pred seboj. Blestel je z ostrimi, šovinističnimi, da ne rečemo kar fašističnimi izjavami. Se nad plebejstvom dvigoval kot duhovni naslednik Zaratustre, vendar ga je ta sebičnost vedno stisnila ob tla s preprostimi nasprotji. Sam jih je izrekal in sam si je zabijal nož v drobovje. Potem se je vlekel iz njih kot nedorasel otrok, naivno, norčavo, surovo, naduto, neutemeljeno. Verjel je v zakonitosti premočrtnega gibanja. 

V življenju je dokazal dve stvari. Prvič, da bolestnih travm, ki jih vojaško okolje vsadi v vojaka, ni mogoče prebolevati drugače, kot da jih preobraziš v humor ali skriješ globoko v podzavesti. Drugič, da si kljub strogemu, zdravemu življenjskemu režimu mogoče mrtev le nekaj let manj, od številnih popivovčkov, ki namerno zanemarjajo telo za šankom. Bil je mislec, znanstvenik, izvedenec, terapevt. Zdravil je obsedenost in zasvojenost. Lastno in tujo. Dopovedoval je s protestnimi stradeži in terapevtskimi skupnostmi. Bil je prepričan, da bo spreobrnil življenje, a je to obrnilo njega, ko so prišla leta godna za smrt.

Poslušni vojački-hlački so doživljenjsko ujetniki ponižanega dostojanstva.

Sl.vir: The Telegraph

Leta godna za smrt

Prej ali slej jih doživi vsak. Nuja ali zgolj privzgojeno, arhetipsko prepričanje, da mora tako biti? In tako mora biti, če je čas absolutno premočrten; o čemer pa ravno nismo več tako sveto prepričani. Vsaj ne od trenutka, ko so se v glavah matematičnih in fizikilanih genijev zatresle strune in je večdimenzionalnost začela pobijati druge aksiome. Pa smo vsi že mislili, da smo po sledi velikega poka prišli v srž spoznanja, da je vesolje dejansko porojeno v eni točki in se širi iz nje. Iz preteklosti v prihodnost. To je tudi edino pojasnilo, zakaj je čas lahko zgolj premočrten. In na njem je utemeljena smrt kot končno dejanje nosilca zavesti, človeka. 

Nevroni so nekakšni kabli, preko katerih se stikata mikrokozmos v nas
z makrokozmosom.                                           Sl.vir: Sciencephoto.com

Kaj pa, če vesolje nima nekega začetega in končnega stanja in predstavlja le neskončno prehajanje iz mikrokozmosa v makro in iz njega ponovno v mikro? Smo singularnost in pluralnost obenem! Mar kvantna mehanika skozi prepletenost in povezljivost delcev ne dokazuje prav tega? Mar se foton ne množi, kot bi imel mlade in izza zaslonov izrisuje valove, po katerih potuje? Ne, končnosti se ne da pojasniti, še manj raziskati, jo kakorkoli utemeljiti, ker je po vsej verjetnosti ni. In če je tako, potem tudi čas deluje samo navidezno, v območjih kratkih intervalov, dokler se ne razprši, izgubi vektorsko usmeritev in se začne obnašati nedoločno kot foton in ostali gradniki zaznavne resničnosti. 

Vsako gibanje v vesolju ima neki smisel. Vodi v neko drugo gibanje, v preobrazbo, in življenje je gibanje, porojeno iz gibanja in gibanje je brezčasno.

Vsako gibanje v vesolju ima smisel. Vodi v preobrazbo, v neko drugo gibanje.

Sl.vir: Tapcto.com

Njegove osnovne enačbe so zapisane v spinih osnovnih gradnikov resničnosti in v kvantnih poljih, ki gibanja do neke mere usmerjajo. Kakorkoli gre bolj ali manj za začasna stanja in trenutna oblika življenja je zgolj eno izmed njih. Poenostavljeno bi lahko rekli, da starši nimajo otrok, ker prej ali slej postanejo otroci lastnega potomstva. Praktično že po sami verjetnosti se vzrok in posledica zamenjata prej ko slej. Podobno stanje, čeprav nikoli isto. Noro, toda bilijone let praktično ne pomeni prav nič za brezčasno vesolje in vse, kar gomazi v njem. Če sledim obstoječemu znanju o vesolju, se pravzaprav nekaj takega že dogaja. Verjetno v sferi antimaterije, kjer poznane dogodke spremljajo neznani protidogodki. 

Toda za zdaj smo tu. na tretjem kamnu od sonca, kot so pesniško poimenovali Zemljo v neki televizijski oddaji pred leti in letimo na krilih nevidnega časa od ondod v nasprotni smeri. Že nekaj milijard let se planet spretno izogiba vesoljskim katastrofam, in če kaj, se zanašamo, da se bo železna talina na vekomaj veke vrtela v trebuhu pod nami. Smo namreč bitja s smotrom in naša najpomembnejša naloga je, da se učimo razumeti zavest, da jo udejanimo v vsej njeni polnosti v sebi. Zavest je namreč obstajala veliko prej, preden so aminokisline izdelale prvo beljakovino, preden preden se je življenje začelo zavedati sebe, preden je razumelo rastne procese. Zato je bil potreben cilj in čas pravzaprav izhaja iz njega. Ljudje namreč ne znamo misliti drugače, ker tudi naši telesni procesi potekajo znotraj meritvenih polj. Koliko srčnih utripov je potrebno, da prečrpamo zadostno količino krvi in kisika, da se povzpnemo po stopnicah. Koliko energije za to potrebujemo in kakšen mora biti krvni tlak, da omogoči neprekinjeno preskrbo vsega telesa s krvjo, od najbolj potratnih možganov do mezinca na nogi? Koliko nevronov tvori naš nervni sistem, koliko celic sestavlja telo, kako visoko z izpihavanjem dvignemo spitometerski valj, imamo sploh še zadostno število spermijev v semenski tekočini, da se bomo lahko razmoževali, kot je ljubo Bogu všečnim vernikom?

Postajamo merske količine in vse manj ljudje.

Sl.vir: Dreamstime.com

Da ljudje smo rojeni v kvantitativni svet, razmišljamo o številkah, razdaljah, dimenzijah, času, količinah. Potem se pa čudimo, da nas življenje tako nenadoma spodnese ali da je naš obstoj kar naenkrat odvisen od nekih gramov na kilometer ogljikovega dioksida. Ko moramo delovati kakovostno, ko moramo presojati lastno vlogo in položaj znotraj ožjega prostora in vesolja, postanemo na enkrat mlahavi, izgubljeni, nevedni, cagavi. Zavest očitno še vedno uporabljamo le kot vest, in to slabo. Kot premočrtno količino, ki se izteče skupaj z našim življenjem. A kaj, ko je že vseskozi tako kratko, da se oklepamo tudi hudičevega repa, da bi ga vsaj malenkost podaljšali. Toda zavest, smoter in narava so presodili drugače. Preko 76 let se vzpnejo le redki in še ti so večinoma betežni in bolehni; v breme drugim in sebi. Že tisočletja je tako, vse, odkar je človek zapustil zibelko življenja, za katero se pravzaprav niti ne morejo zediniti, kje pravzaprav je bila. 

Seveda bodo statistiki poskočili, da to ne drži in da se življenje ves čas pravzaprav podaljšuje. V nekem oziru imajo celo prav, čeprav so nas že v osnovni šoli učili, da hrušk in jabolk ne gre mešati, kljub temu da sta sadeža oba. Povprečna pričakovana življenjska doba se resnično podaljšuje. Vedno več je ljudi, ki jim um pobegne pred preutrujenimi telesi. Toda, če presojamo posameznike, vidimo, da ne živijo kaj bistveno dlje, kot so ljudje v antiki, dosti prej, v lovsko nabiralnih skupnostih. Z različnimi metodami so znanstveniki, antropologi tipali med našimi predniki in kozmičnimi sodobniki. Sledili so si podobni odgovori. Starci so bili v vseh civilizacijah in če rojstva, bolezni, spopadi, poškodbe niso sklestili življenja pred 25 letom pri moških, pri ženskah pa do konca rodne dobe, potem sta oba spola imela solidne možnosti, da pristaneta v "svetu modrih", spominov seveda. 

Ko ti ob vseh boleznih ostane le še zdravo kajenje.

Pakistan Today

Samo verske knjige govorijo o preko 900, natančneje 969 let staremu Metuzalemu, poskočnih tristoletnikih, ki so po svetlobni stezi odhajali v nebesa. Vsi ostali so postali zemeljsko gnojivo kot po ukazu: "Prah si in v prah se povrneš!" In med temi je bilo tudi nekaj stoletnikov ter ljudi drugih visokih starosti, ki so v preteklosti navdihovale skupnosti, danes pa se z njimi ukvarjamo bolj kot s problemom. 

Kakorkoli že, izboljšanje življenjskih pogojev, medicina, družbena skrb, so kljub vojnam veliko prispevale, da se je pričakovana življenjska doba nadaljevala. Danes, ko v najbolj razvitih državah presega že 80 let in dokazujejo, da bodo današnji šestdesetletniki živeli še dobrih 20 let, saj se že od njihovega rojstva naprej življenje, gledano statistično, podaljša vsako leto za 3,6 mesecev. Toda statistični konstrukt življenjskega blagostanja je očitno trčil v nevidno zaporo. Iz Združenih držav so že pred kakšnim letom sporočili, da so zaznali rahel upad povprečne dolgoživosti. Da se je naraščanje pričakovane življenjske dobe ustavilo tudi v Združenem kraljestvu, pa so letošnjega septembra (2018) postregli še na njihovem nacionalnem statističnem uradu. Očitno so v omenjenih atlantskih državah našli rešitev, kako pretirano, predvsem pa negospodarno staranje spraviti v kolikortoliko znosne okvirje. Kako bo z dolgoživostjo kot kazalcem blagostanja v drugih državah, bomo izvedeli v naslednjih letih. 

Sir Newton (1642-1727) je nesporen dokaz,
 da so že pred stoletji ljudje živeli preko 80.
O njegovi mehaniki pa kdaj drugič.

Sl.vir: Wikipedia

No ja, človek biološko ni sposoben slediti letom nekega pobožnjaka Metuzalema.Vera ima na tem področju nesporni monopol. Le to mi ni jasno, čemu se cerkveni svečeniki toliko obračajo k predanim, bogaboječim starcem, če imajo že od nekdaj raje deške postave. Prav s slednjimi si je Smrt najpogosteje tešila apetit do 19. stoletja. Več kot 50 odstotkov jih ni dočakalo enajstega rojsnega dneva. No, tisti, ki jim je nekako uspelo pridrsati do 50. leta, so doživeli največkrat tudi 60 in več. Vojne, nasilje in naravna selekcija so do praga starosti prepustili le genetsko najbolj odpornemu materialu. Razumljivo, da le ta večinoma ni bil več primeren za razplod, a za modrovanje ni človek nikdar prestar: rimski cesar Augustus (63 pr. letom nič do 14 po letu nič) je sklenil zemeljsko popotovanje pri 77, japonska cesarica Suiko, vladala je v šestem stoletju, je dočakala 74 let, Tiberij, vladal med leti 14 in 37, je zatisnil oči pri 77, kraljica Elizabeta I., zadnja iz Tudorske dinastije je leta 1603 dopolnila sedem desetletij, britanska kraljica Viktorija, je imperij zapustila na vzhajanju dvajsetega stoletja (1901), stra 81 let, Rimljanka, cesarica Domitia, je bila leta 133 stara 77 let, ko so jo položili v grobnico, Isaac Newton (1643 - 1727) je zapustil svet matematičnih in fizikalnih enačb star 84 let, svetovni popotnik, trgovec in diplomat Marco Polo (1254 - 1324) je umrl pri 70, … Brezkončen seznam imen, resda zgolj poznanih zgodovinskih osebnosti, a kljub temu dokaj nazoren, da se življenjska doba niti ni kaj dosti podaljšala. Če sploh kaj? Ne vemo namreč, kako dolgo so zemljo tlačili milijoni anonimnih prebivalcev, dokler nismo začeli sistematično zbirati podatke za demografsko in statistično obdelavo. 

Metuzalem, dokazano živel nedokazanih 969 let.

Sl.vir: Elementarium

Recepta za dolgoživost torej še nismo iznašli. Mogoče smo mu na sledi. Edino, kar so potrdile številne raziskave do danes in naj bi dejansko podaljševalo življenje pri miših, je manjši vnos kalorij. Toda človek ni glodavec, tako da je vprašanje, kako lahko omenjeno ugotovitev preslikamo na sebe. "Zdaj vemo," je pojasnil eden naših najbolj priznanih nevrologov, Zvezdan Pirtošek, "da se že več desetletij pred smrtjo začnejo dogajati v možganih spremembe. Vanje se tiho naseljujejo beljakovine in začno delati škodo… Možganska celica ima z drugimi tudi po deset tisoč stikov z drugimi celicami. Od tod fleksibilnost. Nevroni imajo funkcijo kablov, ki prevlečeni z mielinom, omogočajo hiter prenos informacij med celicami. Neizpodbitno je, da na starost informacija potuje počasneje. Od tod počasnejši miselna aktivnost in motorika. Dobra novica pa je, da se stiki med celicami obdržijo dlje, če človek vztrajno ponavlja aktivnost."(1) 

Skoki za utekajočo mladostjo, in potem si
nekega dne zanesljivo razbiješ glavo!

Sl.vir: Global Times

Torej, edini pravi nasvet, da naši kratkoživosti dodamo še kakšno leto prenažiranja s tableti in motenj cirkadijskega ritma zaradi modre svetlobe varovalnih naprav, je, da vztrajno uporabljamo telo in njegove mentalne sposobnosti. Seveda v duhu naslednjega paradoksa: Starejši, kot smo, več časa moramo garati za mladost. Ko enkrat tega preprosto ne zmoremo več, pride dan, dan goden za smrt! In tako bo, dokler bomo prepričani, da naše življenje zaznamujeta svet števil, svet meril, ki nam, kako čudovito, stešeta krsto po meri.

Opomba:

(1) Citat:  Zvezdan Pirtošek. Dolgost življenja našega je kratka. Polona Malovrh. časnik Delo, 10. oktober 2018, str.16. Ljubljana