Za mnoge bo uk še vedno čisto navaden fuk

Nekega zajebanega, meglenega dne v Cardiffu (Wales); 

pred leti

Dobesedno zaletel se je v napis. Ne, bolje rečeno črke na zidu so butnile vanj, ga stresle, premetale možganske vijuge, ga stisnile k tlom, sprožile tesnobo v želodcu, neprijetno peristaltiko črevesja. Po domala desetletju bivanja na Otoku se je danes znova spomnil porekla. Iz Poljske mu je sledilo kot popotna torba. Se skupaj z njim ugnezdilo v tipski enonadstropni kopiji. Vzdolž dolge ulice, ob tlakovanem cestišču, so kot jajce ob jajcu stale na las podobne zgradbe. Iz njih so po ulici ropotale različne šprahe, narečja in vse vrste ljudi si srečeval na vhodih. Večbarvni fotokopirni stroj je očitno motil staroselsko populacijo, še posebno so ji šli na jetra Poljaki. Teh je bilo daleč največ in zapiti pivski trebuhi so poleg navijačev iz nasprotnega nogometnega tabora sovražili prav njih. "Poles go home!" je bilo nedvoumno sporočilo. Žerjavica v grlu, vznemirjen korak, eksistenčni dvom, sprožilec zavesti. Michala Iwanowki si je oprtal bisago in krenil v smeri, preko Anglije, čez Rokavski preliv, proti obrisom, kjer naj bi bil po občutku njegov prvotni dom. Znova, tokrat peš, je prehodil pot, v nasprotni smeri, kot s starši pred leti. V nekdanjem, precej spremenjenem, domačem kraju je postal za trenutek, potlej pa ponovno krenil. Tokrat globlje v čas, po poti, ki je vodila v taborišče, ki je izželo njegova stara starša. Smrt se je očitno res utrudila do smrti, kot je zapisala nekdanja ujetnica, ena izmed redkih preživelih. Kljub težkemu, kot krematorijski dim lepljivemu spominu je upanje znova vzšlo. Prijetno ga je grelo spomladansko sonce in vstajal jeskupno z meglicami s toplih njiv v ohlajeno ozračje.

" Zemlja pod nogami daje smisel mojemu obstoju, ne neki potni list, ki ga izda država," je spreletelo Michaela Iwanowskega. Našel je dom, domovinsko pravico. Prav tako kot kakšen prvotni osvajalec, zlatokop, staroselec jo je zaposedel s koraki od tam do tod. Postala je stvarno in duševno prepričanje. Postala je ideja in moč hkrati, Nekaj, česar ne morejo izničiti s sovraštvom in predsodki izmaličene besede.

Britanska realnost: sebe izganjajo iz Evropske skupnosti, druge iz Združenega kraljestva.

Sl.vir: mayorithyrights.com

Za mnoge bo uk še vedno čisto navaden fuk

Prvo je bila pot, potovanje. Slednje je poustvarilo smisel in skupaj sta oblikovala izraze. Ustvarjeno je bilo miselno vesolje, znotraj katerega so stekle informacije. Vzniknil je kodni jezik za razumevanje zavesti. Znanje! To daje smisel obstoju posameznika; ne spričevala različnih ustanov ne avtoritete, ki nad absolutnim védenjem razglašajo monopol. Zavest namreč je ta absolut, čeprav se udejanja preko številnih relativnih, začasnih resnic. Do njih prihajamo z učenjem. To je gibanje na poti k ustvarjalnosti. Brez nje je znanje sicer lepo preorano polje, vendar neplodno. 

Pozabili na petelina: Kura ali jajce?

Sl.vir: Mother Nature Network

Je bila prej kura ali jajce? Eden najbolj nesmiselnih paradoksov! Prvič zato, ker predvideva, da zavest obstoji znotraj krožnega gibanja, četudi se povzdiguje po spiralni poti hkrati s širjenjem in krčenjem vesolja. Drugič, ker je jajce popolnoma neprimerno za ohranjanje in množenje vrst v entropičnih razmerah. Prav tako tri vodilne religije, Islam, Judovstvo in Krščanstvo, nikjer ne omenjajo, da je Bog življenje poustvaril iz jajca (1). Očitno gre za čisto evolucijsko pridobitev, h kateri so se zatekle posamezne živalske vrste na robu preživetja. Vsekakor pa jajca ostajajo pomemben del besednjaka znanja. Recimo: "To so jajca," kadar je neka snov krepko pod ravnijo našega dojemanja, ali: "Teh jajc ni mogoče razbiti kar tako," ko gre za miselne orehe, krepko nad ravnijo našega dojemanja. In če hočemo nekaj razglasiti za neuporabno, nekoristno sranje, potem običajno ponazorimo z besedno zvezo: "Uf, kakšna jajca!" 

Znanje nas vsekakor udejanja ter identitetno določa. O tem ni nobenega dvoma. Hkrati je tudi ključno za naše ozaveščanje, za dojemanje zavesti in njeno dekodiranje. V tem pogledu je vsekakor pomemben del vseživljenjskega učenja. Vse do končne izkušnje, smrti, za katero pa dejansko ne more nihče trditi za permejduš, da gre resnično za končno dejanje. Za kaj takega bi morali bolje poznati zavest, njen izvor oziroma obstoj ter njeno vlogo pri oblikovanju univerzalnega znanja. Tako pa niti ne vemo, če je izdelek vesolja, njegova sopotnica ali prasila sama po sebi, ki neodvisno obstoji izven časa in prostora. Um je za zdaj še precej šibek dekodirni stroj. Ko njegove funkcije upadejo ali prenehajo, zavest še vedno obstoji, in sicer obogatena za vsako posamično izkušnjo. Je podzavest del zavesti, zgolj njena funkcija ali pa niti to ne? Ali zavest v bistvu deluje kot podzavest? Ima človek vseskozi dostop do celovitega znanja o stvarjenju in pomenu procesov ter pojmovnih elementov? Če povezanost in prepletenost razmerij (entaglement) dejansko obstojita, kot dokazujejo snovalci teorije o kvantni mehaniki, je odgovor, da.

Enigma, um je za zdaj še precej šibek za dekodiranje zavesti.

Sl.vir: ilsoftware.it

Vsekakor je naš um že na stopnji, ko si je začel zastavljati podobna vprašanja, torej je predrl oklep verskih dogem, vendar je še vedno prešibak, da bi lahko globlje preniknil v procese zavesti in njeno udejanjenje. Učni proces človeštva se tako nadaljuje, medtem ko človek sam vedno bolj nestrpno pogleduje na uro, na čas, ko se bo po znanje odpravil v vesolje. Do fenomena individualnega lahko pridemo le s pomočjo kolektivnih naporov. Gre za vnovičen življenjski paradoks ali le za preprosto zakonitost zavesti, ko različne, posamične odgovore povezuje v dokončna dejstva, ki pa na vsakega posameznika izrecno delujejo posebno, specifično. Kolektivna zavest in kolektivni vedenjski vzorci namreč nimajo popolnoma nobenega razvojnega smisla. Matrica je namreč zamrznjeno stanje, nekaj, kar je v popolnem nasprotju z vesoljsko dinamiko in dialektiko. 

Očitno je človeštvo danes še vedno na eni od predstopenj spoznavanja in dojemanja zavesti. Posamezniki še nismo razvili čistega uma, ki bi ga ne motili številni arhetipi in predsodki, sledi, motnje drugih procesov, duševna interferenca. Osebno pa sem prepričan, da arhetipi, drugače od predsodkov, spodbujajo človeka po odgovor k zvezdam, so nekakšen oddaljen odmev, podedovan klic zavesti, čeprav delujejo v sferi nezavednega, medtem ko so predsodki kolektivne zaviralne sile, ki se sicer oblikujejo posamično in potem okrepijo preko zavestnega kolektivnega ter sugestibilno delujejo na posameznike, lahko in največkrat kot podzavestni vzgib(2), lahko pa tudi kot nekritičen povezovalni člen drhali. Ker seveda ne gre zgolj za samodejno preslikavo vedenja, temveč bolj ali manj za interpretacije izvornih misli, je poligon uporabe in dosega predsodkov precej širok po priklicu iz podzavesti, nikakor pa ne avtentični posnetek izvirnih misli. Kolektivno preoblikuje posamično in to po lastnosti površnega spomina znova kolektivno. Preden občutki in čustva postanejo resnica se otresejo vseh vprašanj in dvomov. Zato tudi so predsodki tako učinkoviti in povezovalni. Umeti oziroma misliti je preprosto povedano prezapleteno za večino človeških možganov. Druženje predstavlja za posameznika večje psihično ugodje kot pa samota oziroma vztrajanje na lastnih individualnih zamislih in kritičnem obravnavanju pojavov. 

Po odgovore o življenju in zavesti bo treba iti globlje v vesolje

Sl.vir: Hollywood Reporter

Verjetno ima tudi zaradi tega učenje kolektivni smoter (učimo se glede na delovne potrebe ali zahteve delodajalcev), s tem da dejansko izgubi kakršenkoli občutek za kritičnost. Formalno učenje v ustanovah tako postaja ključno za oblikovanje enoumja in napad na herezijo drugače mislečih, kot dokazujejo ocene za pričakovano znanje. Enoumje nikakor ni in ne more biti ustvarjalno, preobraževalno, kar je v bistvi smoter vsakega učenja. Je eden ključnih vzrokov, zakaj so potrebna desetletja, da se v razmišljanju ljudi dejansko kaj spremeni. Seveda so družbeni procesi sprememb vedno krajši, vendar se na drugi strani odpor proti njim krepi, predvsem na demagoških etičnih predpostavkah; npr.: trajnostni razvoj, biotehnologije, digitalizacija, umetna inteligenca, … 

Tako imamo danes šole po meri učiteljev, ne učencev; bolnišnice po meri zdravnikov, ne bolnikov in urade po meri uradnikov, ne občanov. No ja, če smo odkriti, je že od samega začetka, nastajanja ustanov, tako. Koliko pravih entuziastov pa pozna zgodovina, ki so dejansko služili otrokom, bolnikom, ljudem, ne pa predvsem lastnemu žepu, preživetju in strastem? Je mogoče res še kdo, ki misli, da so v šolah otroke tepli zaradi vzgoje, ne pa nizkotnih, erotično sadističnih nagibov ali da zdravniki vdirajo v človeška telesa, da bi dejansko iztrgala bolezen iz njih, ne pa zaradi hvalisavega samoljubja, potrebe po priznanju ali raziskovalni strasti oziroma da si uradniki strogo pridržujejo pravico do upravnih rokov, ker želijo kar najbolj podrobno proučiti zadeve, ne pa, ker s tem lajšajo lastne frustracije? No ja, postavimo to kot hipoteze, ne dejstva! 

Enoumje je neke vrste družbena entropija

Sl.vir: Todays Art

Nesporno je, da se bodo razmerja v družbi začela spreminjati v korist posameznika in da smo za ta revolucionarni preobrat morali čakati, da smo dobili na voljo ustrezna orodja. Ne, lopate, rovke in nasadni ključi še ne bodo tako hitro končali na smetišču tehnološke zgodovine, čeprav se bomo zmeraj bolj osredotočali na digitalizacijo, programe in algoritme. Bolj kot današnjim učiteljem, zdravnikom in uradnikom bomo zaupali umetni inteligenci. Lahko, da bodo tudi vanjo vgrajeni določeni arhetipi in predsodki. Ne nazadnje za njenim programiranjem še vedno stoji človek. In tudi, ko bodo stroji programirali stroje, bodo sledi človeka ostale v njih. Geni pri tem vsekakor ne bodo imeli nič, vsaj neposredno ne, toda še nihče pravzaprav ne ve, kakšnih preobrazb in mutacij bodo zmožni memi(3). 

Vsekakor bodo avatarski mentorji objektivnejši, strpnejši, vzdržljivejši ter nazornejši pri posredovanju učnih vsebin in utrjevanju znanja. Nadaljnji razvoj namišljene, obogatene in prepletene resničnosti bo tehnološko približal naloge, ki so se do zdaj lahko upravljale zgolj specialistično znotraj kolektivnih organizacij, posameznikom. Robotizacija pomeni, da bomo tudi posamezne zapletene posege, kot so naprimer zdravstveni, lahko vršili pod nadzorom digitalnega mentorja, ki mu bomo zaupali ter nam bo v vsakem trenutku na voljo Ne, poklici učitelj, zdravnik in uradnik ne bodo zamrli. Izvajalci se bodo le preselili v ozadje, za načrtovalne, ustvarjalne panoje ter raziskovali boljše pristope in pisali programe za napredne stroje in naglavne maske namišljene resničnosti.

Je skupinsko izobraževanje kolektivno poneumljanje?

Sl.vir: Community Central - Fandoim

Torej digitalizacija in umetna inteligenca ne pomenita nazadovanja in razčlovečenja človeštva, kot to demagoško prikazujejo nekateri skeptiki. Nasprotno, zahtevata višje znanje in pismenost. Namreč, trenutno smo šele na začetku učenja strojev. Ko bomo prišli do točke empatičnega programiranja, bomo morali natančno pojasniti svoje občutke, čustva, odzive. To pa se razume predpostavlja bogat besedni zaklad, precej bogatejši, kot ga imamo danes na voljo za pojasnjevanje osebnostnih stanj in medsebojnih razmerij. Po drugi strani razvoj jezika pomeni tudi razvoj komunikacij in medosebnih razmerij ter striktnejše ločevanje na manualno in intelektualno. Če bi bili v Indiji, bi lahko rekli, da tehnološki razvoj vodi v kastno delitev družbe. Snovalci - programerji, upravljavci, kiborgi - delavci. Slednji bodo namreč vedno bolj del stroja, procesa. Oziroma kot je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja napovedal Manfred Clynes, bomo morali človeka obravnavati kot kibernetski organizem, bodisi z vsadki, protezami ali brez. 

Umetna inteligenca: Prihajajo učitelji po meri učencev.

Sl.vir: Fair Observer

Diskriminacija ne bo več temeljila na današnjih stališčih, predsodkih (barva kože, religija, oblačenje, nacionalna ali socialna pripadnost, pripisane vloge, spol, starost, izobrazba …), temveč predvsem na ustvarjalnem znanju. Tega namreč še zdaleč ne moremo poistovetiti z izobrazbo. Najnižji na lestvici bodo izločeni iz snovalskih in upravljavskih procesov torej tudi iz odločanja, politike, ne bodo pa jim odrekli pravic do prostega časa, veliko prostega časa in uživanja. Tako kot po eni strani navidezna resničnost predstavlja za posameznika naravnost enkratne možnosti za pridobivanje in poglabljanje znanj, predstavlja hkrati tudi grožnjo. Samo še vprašanje časa je, kdaj bodo naprave in programi toliko izpopolnjeni, da nas bodo odvajali klasičnih zasvojenosti s privajanjem na digitalno obsedenost. Vegetirajoči človek ne pokuri dosti energije, ne potrebuje veliko prostora in se ne pritožuje. Po eni strani bomo po tehnološki zaslugi vračali na tisoče negibnih invalidov v okolje, po drugi pa domala prisilili v stanje minimalne energijske porabe milijone zasvojencev. Videti je, da prava droga šele prihaja na sceno in kar je najpomembnejše, ne poznamo zdravila ali terapije za odvajanje od virtualne zasvojenosti.

Prihodnja družba bo torej družba paradoksov. Po eni strani nam bo ponujala naravnost idealne možnosti za učenje, izpopolnjevanje in kopičenje znanja, po drugi nas bo z virtualnim stimuliranjem dopaminskih receptorjev in spodbujanjem izločanja blagodejnih hormonov spreminjala v Trnuljčice. Seveda bo odvisno od posameznika, kakšna razmerja med delom, učenjem in užitkom bo vzpostavil. Obstoji pa velika verjetnost, da bo življenjski slog vpostavljen na tej osnovi pogojeval trajanje posamičnih življenj. 

Prava droga prihaja iz zahoda!

Sl.vir: Business Computing World

S tem se je doba korporacij praktično začela, po drugi pa tudi tisto odmiranje države in njenih ustanov, ki so jo napovedovali marksisti pod vplivom Leninovega nauka. Države že zdaj popuščajo pod pritiski bogatih gospodarskih družb, ki že dolgo niso več samo to. Se uklanjajo zahtevam po krepitvi dobičkov, ne nasprotujejo njihovemu notranjemu pravu in odnosom. Mnogi napačno trdijo, da gre za neoliberalistične pojave, čeprav sodobne, tehnološke korporacije nimajo nič skupnega s siromašenjem ljudstev. Za bedo so krive skorumpirane države ter nesposobno in leno uradništvo. 

Korporacije (IBM, Google, Siemens, Apple, Microsoft, Intel, Mercedes, Volkwagen Maersk, …) so vendar celoviti sistemi, v katerih je poskrbljeno resnično prav za vse, za zaposlene, za vse druge, ki so del korporacijske kulture. Visok osebni in skupni standard, posebna zavarovanja za upokojitev in delovno nezmožnost, zdravstvena skrb, dostop do elitnih izobraževanj, najboljši laboratoriji, varno, sodobno tehnološko in globalno razvito delovno okolje, luksuzni počitniški resorti in podaljšane počitnice za najbolj zaslužne, so le nekatere tipične značilnosti omenjene kulture. Korporacije so že zdavnaj odkrile, kako tekmovati in poraziti zbirokratizirano in inertno državno upravo ter neučinkoviti javni sektor. S trgovinskimi vojnami, ki si jih privoščijo države, postajajo le še močnejše, predvsem zaradi njihovega nadnacionalnega značaja in močno razpršenega lastništva. 

Korporacije spreminjajo delo v kulturni življenjski slog.

Sl.vir: platformaarquitectura.cl

Če ima tehnologija vedno pomembnejšo vlogo v našem življenju, in številne raziskave temu prikimavajo, smo prav tako vstopili v tehnokratsko preobrazbo družbe. Vladavino interesov (političnih) bo postopno zamenjala meritokracija, vladavina vrednih. Na njej se udejanjajo korporacije in njihova notranja razmerja. Ljudje ne bodo več pretežnega dela časa porabljali za karierno umeščanje, temveč za opravljanje strokovnih nalog in tvorne komunikacije. Potrebe po dejanskem znanju se že povečujejo, čeprav je na drugi strani ponudnikov, ki lahko ustrežejo povpraševanju, izjemno malo. Izobraževalne ustanove po meri učiteljev dobesedno odpadajo s trga. Proces bo v nekaj letih vidno načel srednješolske in visokošolske ustanove, če se ne bodo prilagodile izobraževanju na daljavo, prilagojeno posamičnim potrebam, in globalne bodo imele prednost pred lokalnimi. Mednarodni značaj korporacij bo pri tem odigral odločilno vlogo.  

Nisem rodila tega fanta, a kljub temu skrbi zame.

sl.vir: hafna.ir

Pravice in bonitete, določene na osnovi znanja, bodo v nekaj letih nadomestile kolektivne pravice, utemeljene na osnovi izobrazbe. Posameznik in njegove osebnostne lastnosti bodo ključne za sklepanje kooperacijskih, ne zaposlitvenih pogodb. Kooperacije bodo namreč imele člane in ne zaposlencev, delavcev, njihovi prejemki in deleži pa bodo odvisni od dejanskih prispevkov k uspešnosti in moči korporacije. Če za plače velja, da so to nekakšne mezde, nadomestila za opravljeno delo, bodo korporacijski prejemki tako plačilo prispevka kot časa (dnevov, mesecev, let), ki ga član korporacije namenja za življenje s korporacijo, počitek in učenje za uspešnejše in bolj učinkovito služenje.

Očitno ne bodo sveta spremenili roboti, kot se bojimo danes, temveč mi sami, ko bo umetna inteligenca bedela nad našo vzgojo in znanjem! Individualnost postaja in bo postala identitetni trend prihodnosti v vseh pogledih. Preprosto zato, ker je polnjenje razuma z enakimi vatli pri vseh, največje zapravljanje energije, uničevanje ljudi in procesov njihovega posamičnega udejanjanja, osebnostne izgradnje.

Opombe:

(1) Dan peti: "Obilo naj rode vode gibkih stvari, živečih, in ptice naj letajo nad zemljo proti raztežju nebeškemu." In ustvaril je Bog velike morske živali in vse žive stvari, ki se gibljejo, ki so jih obilo rodile vode po njih plemenih, in vse ptice krilate po njih plemenih.

Dan šesti: "Rodi naj zemlja žive stvari po njih plemenih, živino in laznino in zveri zemeljske po njih plemenih!" In zgodilo se je tako. Sveto pismo starega in novega zakona. 

Prva Mojzesova knjiga, Genesis; 1/20; 1/21 in 1/24; 1/25

(2) Kolektivno nezavedno je del psihe, ki ga lahko ločimo od osebnega nezavednega kot njegov negativ, ker ne obstaja zahvaljujoč osebnemu izkustvu ter zato nima značaja osebne pridobitve. Medtem ko je osebno nezavedno v glavnem sestavljeno iz vsebin, ki so bile nekoč zavestne, vendar so nato iz zavesti izginile, ker so bile bodisi potlačene ali pozabljene, pa vsebine kolektivnega nezavednega nikoli niso bile v zavesti in zato niso nikoli postale individualne, tako da se morajo za svoj bstoj zahvaliti izključno dedovanju." Jung, Carl Gustav. Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta; Izbrani spisi. Katedra Maribor. 1995, Maribor

(3) Mem - je kvalitativna enota vpliva: zamisli, prepričanja, vzorca obnašanja, slogov, ki se širi znotraj kulturnega okolja od človeka do človeka. Prenos vpliva lahko poteka z govorom, pisanjem, simboli, gestami, rituali ter drugimi posnemanji. Mem je kulturna lastnost, ki jo na nek način lahko primerjamo z biološkim genom. Ima sposobnost podvajanja, mutacije/preobrazbe in se odziva na selekcijske pritiske.