Ropotanje z besedami

Pred kakšnim letom

na robu ekumenskega sveta tako opevane krščanke ljubezni

Slabo leto je minilo, ko sem jo srečal. Veter, pihal ji je naravnost v obraz, je izzval solze v očeh. Drugače ni jokala. Za roko se jo je držal fantič. Nič starejši od petih let. Na rokah je pestovala deklico. Ni še hodila in verjetno bi zmrznila, če bi je materinska volja ne ohranjala pri življenju, ko se je prebijala po ledenem makadamu navzdol. "Kje za boga, se je znašla na tej poti, v tem mrazu, v strupenem, neobludenem svetu?" me je prešinilo. "Kakšna moč je v njej, da se tako odločno spopada z naravo. Kdo jo je poslal na pot in od kod?" Vprašanja so se pletla eno za drugim. V preveliki bundi je hlačala vprašanjem nasproti, z dvema nedoraslima otrokoma. Veter je potiskal zimo pred seboj, se zaletaval v šibko, natovorjeno telo. A to ni popuščalo. Vleklo je življenje za seboj, z njim bedo, dvome, zlorabe, strah. Kot že tolikokrat prej je bila na preizkušnji njena vzdržljivost, mi je pripovedovala kasneje. Silna moč preživetja, ki jo je zaznamovala že, ko so jo iztrgali iz domačega okolja. Živela je na podeželju, v vasi z nepravo vero. To je bil izgovor, da ji je lahko sodila moška pohujšljivost zmagovalcev. Grožnja, a očitno tudi nit, s pomočjo katere se je izvlekla in pristala tu pod zasneženimi, vetrovnimi vrhovi. Postala je užitek v tujih rokah. Najprej ženina po zapovedi, kasneje, ko se je je naveličal, njegovih bratov, pa prijateljev, od njih prijateljev, znancev in neznancev. Dokler preprosto ni pristala v rokah nekega plačanca. Ta jo je kasneje spravil preko meje. Na to dolgo, negotovo pot se je odpravila sama. Drugi otrok je bil njegov. Na fantiča je naletela med potjo. Taval je ob neki vodi sem ter tja. Pa ga je zagrabila za roko in skupaj z njim zabredla v mrzlo strugo. Nekaj dni kasneje se je znašla v zavetju borovcev, v objemu neprijazne krajine, nekaj deset kilometrov globlje v Evropi, na delu zemlje, po kateri je pustošil mrzel zimski veter. Ko so se nasitili, očedili, se ovili s toploto, sta mala zaspala, trdo. Ona, v drobnem telesu, je bedela. Iskala z očmi stika, se poskušala prikupiti s temnimi šarenicami in razprtimi zenicami. Potem se je ulegla. Razprla vinsko rdečo haljo, v katero je bilo potopljeno izčrpano telo. Se ponudila. Hotela je biti hvaležna. Hvaležna, ker se ji je uspelo pretolči še skozi en dan. Prihodnosti očitno ni čutila ali ji ni bilo mar za njo.   

Nagagala pred ciljem, na robu sveta krščanske ljubezni in pravičnosti.

Sl.vir: Joe Balynas

Ropotanje z besedami

Če nekdo trdi, da je poimenovanje nekoga za 'odsluženo prostitutko', žaljiv, grozljiv zapis, in hkrati navaja, da je prizadet kot oseba, ženska in novinarka, ki pošteno in profesionalno opravljala svoje delo in presoja vse ljudi z enakimi vatli, je nesporno, da gre za kup zmedenih, medsebojno izključujočih in neverodostojnih trditev. Če takšno izpoved podpre še sodišče, ki mu predseduje ženska, je samo dokaz več, da je sodba bolj utemeljena na predsodkih, kot pa na metodičnem presojanju pomenskih zvez in semantičnih izvorov.

Sem in tja človek dobi občutek, da je po določenih osebah, le zato, ker se obnašajo kot enfant terrible(1), mogoče neovirano pljuvati oziroma je to celo nekako zaželeno. Vsak njihov odziv na žalitve, običajno v stilu bliskovite kraljeve kobre, doživi obsežen medijski, pa tudi moralno pravni protinapad. Gre za svojevrsten demokratični linč, v katerem razprava prej ali slej podleže obmetavanju z bolj ali manj sočnimi pritikli, s katerimi se kasneje običajno ukvarjajo na preobremenjenih sodiščih. Slednja tako prevzemajo delo psihosocialnih terapevtov in mediatorjev, ki naj bi bili edini kolikor toliko usposobljeni za izničevanje magične moči predsodkov. 

Po čem je svoboda govora v Sloveniji?

Sl.vir: Irene Morris Design

Jezik očitno postaja vedno bolj nevarno orožje oziroma je že vseskozi bil. Besede namreč spreobračajo, sprevračajo, obračajo in obsojajo. Rado sežemo po njih, a se jih hkrati bojimo. Lahko nam koristno služijo, lahko nas pogubijo, obnorijo, a tudi pomirijo. Toda, ključno vprašanje, ki se poraja v zvezi z besedami, je, ali jih sploh razumemo oziroma znamo z njimi delati kot orodjem globlje zavesti. Očitno ne! Če bi, bi nikogar ne preganjali ali celo kaznovali le zato, ker je nekoga uvrstil med odslužene kadre. Pogojno bi besedici 'odslužen' še lahko pripisali škodoželjni, žaljiv pomen, če bi ne bilo veteranov, številnih drugih zaslužnih žena in mož, ki so pač svoje tako ali drugače odslužili v življenju. Čemu bi potem tudi neka prostitutka ne mogla častno, pošteno odslužiti in biti odslužena? Toda očitno nekdo, ki je ženska in v isti sapi prisega na lastno objektivno presojo in merjenje ljudi z istimi vatli, tako ne misli in tudi očitno ne čuti. V njenem prepričanju, obstojijo ljudje, poklici, ženske, ki so manj vredne, nečiste, nečastne, stigmatizirane in preklete, tako da je že kakršnakoli podobnost z njimi žalitev. 

Ja, če se o nekomu izraziš, da je odslužena prostitutka, je žalitev, ampak žalitev porojena iz predsodka. V dejanskem primeru tako za tistega, ki jo je izrekel, kot za človeka, na katerega leti. In če kaj, bi moralo sodišče obema soditi zaradi nedvoumne diskriminacije in omalovaževanje oseb, ki so zapisane nekemu poklicu. Prav tistemu poklicu, ki ga pretežno opravljajo ženske, z izenačevanjem spolne izbire in emancipacijo pa tudi vse več moških. Stigma je kletev in prekletstvo obenem. Za tistega, ki jo izreka in tistega, ki jo tako razume. Dejansko pa gre v obeh primerih za osebe z nizko toleranco in podcenjujočim odnosom do drugih. Do ljudi, ki služijo z lastnim telesom oziroma jim telo služi za delovno rekreativno oziroma terapevtsko orodje. Bojda je božji sin nekoč izjavil(2): "Trsko v tujem očesu vidijo, a bruna v lastnem ne!" Toda v dejanskem primeru ne gre le za poudarjanje čistosti, ampak za prenašanje neke anahronistične stigme kot zlovoljne kletve. Za ponovno rehabilitacijo predsodka, ki bi ne smel vzbuditi pozornosti v sodobni družbi, kaj šele postati predmet nekega sojenja; zgražanja, odobravanja, posmehovanja. 

najnevarnejše orožje "svobodnega sveta"

Sl.vir: Memes

Dejavnost, ki jo opravljajo prostitutke, je bistveno starejša od novinarskega ceha. Po drugi strani pa je v njej zaposlenih znatno število oseb obeh ali celo treh spolov, ki resnici na ljubo, si služijo težak kruh, skrbijo za družine, plačujejo posojila, davke, socialne prispevke, se poskušajo ujeti za del življenja, ko bo z leti postala obrt premalo donosna za preživetje. Namreč, gre za delo, ki je odvisno od gibčnega telesa kot pri baletkah, simpatičnega in čednega obraza kot pri manekenkah ter vsaj tako dobrega želodca, kot ga imajo patologi, da o psihoterapevtskem pomenu dela posebej ne govorimo. Čemu potem stigma, v neki kolikortoliko razviti Evropi, čemu "brezgrešno" metanje kamna v nekaj, kar je zgolj poklic, nekakšna telesna rekreacija, s katero se bolj ali manj ukvarjamo vsi in ki ima ne nazadnje lahko tudi prokreativni pomen?(3) Voda očitno lahko spere spomine na užitek, predsodkov in dogmatičnih stigem očitno ne. 

Nekdo, ki trdi, da presoja ljudi z enakimi vatli, očitno laže ali pa izjemno slabo pozna lasten osebni značaj ter delovanje nervnega sistema. Slednji bolj ali manj potvarja dejstva, preoblikuje resnico glede na vzgojna prepričanja in čustveno sprejemanje, dojemanje. Je neverodostojen v vseh pogledih. Objektivnost, kot takšna je vsekakor relikt nekega mišljenja, ki nedvomno sodi v muzej. Dokazi o tem se kar kopičijo zadnja leta, a očitno mnogi ne sledijo znanstvenim tokovom na tem področju. 'Presoja z enakimi vatli' je postala preprosta, vsakdanja laž, ki jo pogosto uporabljajo sebični in narcizoidni posamezniki. Je sodobni mit. In ko kaj takšnega slišite, vedite, da postajate žrtev prevare oziroma objekt demagoških predsodkov. Zato pazljivo!

Stigmatizacija delovanja ujetega v predsodke

Sl.vir: The Fernandez Firm Today

Čeprav o usodah odsluženih prostitutk vemo bistveno manj, kot o odsluženih vojakih, rudarjih, učiteljih, novinarjih, je stigmatizacija očitno dovolj velika motivacija za bohotenje domišljije in to v tistem najslabšem pomenu. In če smo nekoliko zlobni, je tudi novinarstvo neke vrste prostitucija. Ne zaradi istih vatlov, ki jih bojda uporabljajo novinarji, ampak zaradi področja, v katero najpogosteje drezajo oziroma uperjajo prst. To je politika, in obče znano je, da je ta kurba, politično okolje pa kupleraj. Gibati se v središču kurbišča, a da hkrati ne ostaneš brez gat, preprosto ne gre. Kdor je to poskusil ve, o čem govorim. Le bodimo pozorni občasno na vprašanja in komentarje bilokaterega novinarja, pa bomo kmalu ugotovili, pred kom stoji gol oziroma kateri stranki, skupini, vodji, emocionalno pripada. 

Edino objektivno poročanje in dokaz, da oseb ne moremo presojati
z enakimi vatli.
Sl.vir: Spigel Online

Dejansko se domala vsi na neki način razdajamo; celo za majhen denar ali brezplačno. Se prostituiramo. Pustimo, da nas izkoriščajo, naš um, naše telo, naš čas, občutke, ljubljene in njih potomstvo. V bistvu smo vsi na neki način potrošne kurbe, in s potrošništvom, ki nas je obsedlo, celo nepotešeni nimfomani. A se vseeno zgražamo nad tistimi, ki pošteno opravljajo obrt za dober denar. Pustimo, kdo ga pobere. Namreč tudi poštena prostitutka ali prostitut se lahko zgolj prostituirata, kadar sadove njunih zdravstvenih tveganj, nelagodja in travm obira nekdo drug. Lahko sta prekarca v najbolj izkoriščanem in zapostavljenem pomenu besede. 

Zato, preden uperimo prst v nekoga ali se zgrozimo, ker nas je nekdo poimenoval odslužen (a) prostitut/prostitutka, se najpraj vprašajmo, kdo ali kaj pravzaprav smo. Pustimo ob strani predsodke in ne bežimo pred resnico, ki nam sledi v velikih topoglavih skokih. Spomnimo se raje besed nesmrtnega pijanca, kurbirja, izmečka, tudi pesnika in pisatelja, poeta urbane tesnobe, kot ga je nekdo slikovito poimenoval, Charlesa Bukowskega: 

Charles Bukowski, dojel bistvo človekovega "svobodnega" nezadovoljstva.
Sl.vir: Getty Images

"Kako hudiča naj bo človek srečen, če mora ob pol sedmih zjutraj, potem ko ga prebudi budilka, skočiti iz postelje v obleko, se prisilno nafutrati, usrati, uscati, si umiti zobe in počesati ter vstopiti v bitko s prometom, da bi prišel tja, kjer v bistvu ustvarja dobiček za nekoga drugega, ob tem pa se od njega pričakuje še hvaležnost, da to lahko počne?" Običajno si vzamemo še avto in gvant na kredit, dodajam sam. 

No, le toliko o moralni vzvišenosti, pogledu nekoga, nekih provocirajočih dam, na ženske, moške, ki pošteno opravljajo lastno obrt, dokler ne postanejo odslužene, odsluženi. Seveda ni nič narobe, če hinavci udarjajo po hinavcih; tudi na sodiščih. Toda, če pri tem žalijo in stigmatizirajo poklicno življenje drugih zaradi lastnih predsodkov in licemerstva, je to grozovit zločin. Zločin proti temu, kar pač smo v sebi!

Opombe:

(1) Grozovit otrok; kdor z neprevidnimi izjavami spravlja koga v zadrego. Slovar tujk. Verbinc, France. Cankarjeva založba, 1979. Ljubljana

(2) Sveto pismo nove zaveze. Markov, Matejev, Lukov in Janezov evangelij.

(3) Prokreacija - razmnoževanje vrste. Onemogočajo jo pilule za lilule lalule.