Ljubiti bližnjega

Berlin, julija 1948, 

ko je nemško življenje le še tlelo med skladovnicami opek

Bombnikov ni bilo več. Namesto njih so mesto preletavala motorna transportna letala. Nekdanja nemška prestolnica je tesno ležala v pesti sovjetskih zmagovalcev in preskrbovalne poti za zahodno vojaško zavezništvo in ljudi na območju njihovega nadzora so brnele izključno po zraku. V deželo se je zagrizlo hudo pomanjkanje. Niti strogo načrtovana in odmerjena preskrba ni pregnala lakote ter golote iz ruševin. Arijski ponos je utonil med njimi. A preživeti je bilo treba, brez mož, ujetih, pobitih, zlomljenih, bolnih, preganjanjih po širokih ruskih stepah, pokopanih sredi ukrajinskih, beloruskih in poljskih ravnic ali padlih, ko so reševali razsute delce nekdanje veličine. Ostali so predvsem starci, otroci in ženske. Bil je mir, bila je lakota, bila so prikrajšana in zanemarjena ženska mednožja in bili so vojaki. Tujci v najboljših letih. Oboroženi s čokolado, cigaretami, konzervami, luesom, triparjem, dolarji so naskočili mesto. Totalna vdaja, totalna prodaja. Za možmi so pokleknile še žene. Vreden je bil vsak centimeter kože, ki jim ga je uspelo unovčiti. Pričujoča totalna vojna je botrovala enemu največjih premoženjskih transferjev v evropski zgodovini. Osvoboditelji-okupatorji so kljub vedno boljši logistični podpori, le s težavo sledili potrebam porajajočega življenjskega utripa v mestu. Ženska stegna so od številnih priboljškov iz vojaških skladišč postajala vse bolj zajetna in dragocena. Namesto rok, ki so v strumnih pozdravih švigale proti nebu še ne tako dolgo nazaj, so njihovo vlogo prevzele ženske noge, namesto vihravih rdečih zastav nacionalsocializma, so razobešali čipkaste spodnjice, kombineže, negližeje in najlonke. V takšnem totalnem spopadu časti in objestnosti se je porajal nov red, nova Nemčija, nov rajh. Na maslu, ki je začelo preplavljati deželo je spodrsnilo topovom in rit je kot že tolikokrat poprej znova slavila nad modrostjo, nad premočjo. Plemenita ljubezen je v par desetletjih iz ruševin povzdignila državo poželenja! 

Povojni nemški gospodarski čudežje temeljil na preprostih spoznanjih.

Sl.vir: Wikipedia

Ljubiti bližnjega

Mnogi, predvsem zaradi takšnih vzgojnih stališč in sodb, so prepričani, da je dajanje dol ali fuk po domače, ljubezenski obred. Ljubezen je plemenito čustvo. V nobenem pogledu ni povezano z izmenjavo ali slepim vdajanjem; še manj z nekakšno prokreacijo oziroma razmnoževanjem vrste ali kakršnim koli užitkom, ki ga pri tem čutimo. In kadar se predajamo slednjemu, je fuk predvsem šport, razvedrilo, sprostitveni kolaps; mogoče še kaj, vendar prav nič veličastnega. V tem pogledu bi telesno potešitev še najlažje primerjali z zadevanjem s heroinom. Zasvojenost in plemenitost pa nimata nič skupnega. 

Ljubezen je verjetno najpogosteje zlorabljeni pojem v človeški zgodovini in sodobnosti, čeprav njene prave definicije še danes ne poznamo. Po eni strani gre za precej arhaično besedo, po drugi za etimološko uganko, ki ji moramo šele iznajti pravi pomen. Vsekakor se ljubezen ne pestuje na kolenih, gladi po laseh, zavija v darilne pakete in izpoveduje v slogu znamenitega orlonosca Cyrano de Bergeraca. Ljubezen ne propada po slumih ali razpada v zvezah Angeline Jolie, Jean-Paul Sartre, Arturja Šterna, Lili Murati-La Toye, Micike Frikice. 

Amy Vinarija, dobesedno dokazala, da plemenitost in zasvojenost nimata nič
 skupnega, kljub dobremu glasu.

Sl.vir: flickr.com

Plemenitost je namreč nedotakljivo nesmrtna. Ne zaudarja, je brezbarvna in ni omejena s časom in prostorom. O njej bi lahko marsikaj povedal Nikola Tesla, Albert Einstein, homoseksualec in graditelj prvih računalnikov Alan Turing, gospa Marie Sklodowska-Curie, tudi Pierre, človek s katerim si je delila raziskave in otroke, vsestranski genij Leonardo, mnogi drugi, ki so življenje podredili razvoju človeške zavesti. Zagotovo pa bi o plemenitih čustvih ne mogel ničesar neovrgljivega izjaviti pokojni Marijan Košiček. Nekdaj priznani psihoterapevt-seksolog je namreč skuhal neprebavljivo čorbo iz čustev, plemenitosti, frustracij in obsedenosti, ki seveda diši neverjetno prijetno, a že po eni žlici sili na bruhanje. Ljubezen in zakon, raj ali pekel; naslov, ki je nekoč blazno obetal, je številne spravil na pot dosmrtnega tavanja. In kot, da bi ne bila dovolj ena katastrofalna psihoterapevtska izkušnja, so hudiči, porojeni iz nje, zmetali v kotel kar nekaj generacij; prepričanih, da je v odnosih mogoče vztrajati s primernimi metodami, obnašanjem, tudi ko je potekel njihov rok trajanja. In kar je najhuje, če ne celo morbidno absurdno, so to nesmiselno vztrajnost poimenovali ljubezenski uk. Na kaj se že rima? 

Leonardo, skrivnostni nasmeh porušene ljubezenske
harmonije oziroma retorično vprašanje: "Se je dami
v zlatem okvirju sploh mogoče odpovedati, ko jo
držite enkrat v rokah?

Sl.vir: Wikipedia

Toda, ljubezen je plemenita in vprašanje je, ali ima sploh kaj skupnega s čustvi. Ali ni pravzaprav udejanjanje razuma na najvišji ravni; tkalnica bodočih odnosov vzajemnosti in solidarnosti; prostor, v katerem ima vsak posameznik neko mesto in vlogo, do katere pa se mora šele prebiti tokom življenja. V takšnem okolju ni prostora za neko omejeno ljubezen, razdeljeno med posameznike, zaprto za štirimi stenami ali v psihoterapevtskih pisarnah. Ljubezen je namreč ključna motivacija skozi labirint prihodnosti. Zato ne more biti zaprta, še manj zatrta, stvar dveh ali treh. Je spodbuda, katalizator, ki poganja človeštvo v prostor na meji absolutne ničle, v območje temne snovi in energije. 

Ljubezen je po drugi stran pot k lastni osvoboditvi. Pot iz številnih omejitev odraščanja, razklepanje arhetipov, odmik od življenja v živalski zibelki, iskanje načinov za potovanje v brezmejnost. Je tipanje za človekom, predvsem slačenje pretesnega naravnega evolucijskega plašča. Omejen in priklenjen človek namreč ne more ljubiti in človeštvo, zapriseženo zemeljski naravi, ne pozna ljubezni. Takšna ljubezen je zgolj abstraktna v vseh pogledih. Dejanska obstoji samo v brezkončnosti prostora, zamisli, odnosov, znotraj svobode, porojena iz nje ali močnega hrepenenja po njej. Svoboda je plemenito stanje, lahko tudi duha, ljubezen je neposredno izražanje omenjene plemenitosti, tudi težnja k njej. 

Ujeta ljubezen spominja edino nanezdravljeno  kronično duševno motnjo.

Sl.vir: flickar.com

Osebnosti ne moremo ljubiti! Lahko jo občudujemo, hrepenimo, se zgledujemo po njej ali pa ji preprosto zavidamo, jo sovražimo. Ljubimo lahko le človeka in to v tistem najširšem pomenu stvarstva, umetnine, ki jo šele klešemo. Ljubimo lahko vse, ki klešejo z nami, vendar nikakor ne posameznega kamnoseka. Človeštvo je plemenit projekt, tudi človek, posameznik, če se poskuša otresti evolucijskih ostankov pretekle dobe, med katerimi sta pohlep in zavist najbolj očitni. Plemenitosti ne moremo mešati z njimi. Vsi takšni poskusi so nezgledno propadli, napolnili psihiatrične ustanove, prezgodnje grobove ali pa človeka ujeli v lastno past, da je potem bolj ali manj dihal "na škrge"; zaradi zmede v lastni glavi, zaradi sesutih pričakovanj, zaradi neskladij med željami in dejstvi.

Ljubezen je udejanjanje svobode in slednja nima popolnoma nič skupnega z olastninjenjem človeka, njegovega dela, mišljenja, s podreditvijo in upravljanjem čustev, z izsiljevanjem, delanjem in vzgajanjem otrok.

Osebnostna osvoboditev - revolucija, na katero še čakamo!

Sl.vir: Eugene Delacroix, artesporando.it

Posamični interesi so vedno le posamični interesi blagostanja, preživetja, užitka ali trpljenja, potrpljenja, izpadov in številnih drugih stvari, ki nosijo tok naših misli, in to tako, da se tega niti prav ne zavedamo. Predajamo se, trpimo, sprejemamo, kričimo, tepemo, se ponižujemo, celo ubijamo. Vse v imenu ljubezni, čeprav osvobodilne sile v nas ni mogoče preobraziti v lastno nasprotje. Torej gre največkrat za onečaščenje imena plemenitih dejanj, plemenitega imena, da bi zagovorili lastno podlost, nesposobnost, nedoraslost. 

Preberite si misli, ki so jih napisali številni razlagalci ljubezni (Fromm, Dalajlama, Sternberg, Galimberti, svetopisemski evangelisti…), in videli boste, kako se spotikajo v nedorečenih definicijah. Kako tavajo med človekovimi slabostmi, srčnostjo in nastrano duševnostjo.

Ne ljubezen! Evolucijske zahteve preživetja so obsodile matere na žrtvovanje
za potomstvo.

Ljubezen naj bi podžigala dejanja v nas, bila glavna pogonska sila umetnosti, znanosti, preskakovala mračne globeli, natikala zanke na mlade vratove, pošiljala očete in matere v žrtvovanje. Ljubezen je vsemogočna sila, dinamizem, je poslanstvo, le o plemenitem ponosu svobodoljubja nihče ne govori. Vendar, je omejena, ujeta ljubezen v podle ali mokre sanje, slinaste strasti, sploh lahko ljubezen? O tem veliki filozofi, teoretiki, ko secirajo fenomen, ki je dobil ime, ne pa tudi prave vsebine, ne povedo nič. Nekako sramežljivo so obtičali v družbi zapitih poetov, tavajočih literatov, sprevrženih psihiatrov, psihologov, ki se želijo naučiti, kako se otresti trpljenja, povezanega z njenim imenom. 

Zavest se skriva v pojmovni praznini še nepoznanega vesolja.

Sl.vir: Phys.org

A tisti, ki trpijo, upogibajo hrbte, ko knuta pada po njih, si lastijo celo sočloveka, plemenitosti ne poznajo. Zato o ljubezni ne vedo nič, še manj o svobodi, ki jo ljubezen udejanja. Živijo nekaj, kar imenujejo ljubezen, čeprav ima vse znake zatohle bolezni premaganega estrusa(1). Razočaranja, ki si sledijo so tako nekaj povsem običajnega. Prihod odrešenika v njenem imenu pa se vedno bolj oddaljuje. Tako namreč potekajo stvari v vesolju, in če se že oddaljujejo galaksije, zvezde od zvezd, naj se tudi pojmi. Dokler človeštvu ne bo uspelo izumiti nekoga, da bo dojel, kaj ljubezen sploh je in nasproti dogmam v Novi zavezi postavil Plemenito zaobljubo! Takrat šele bo življenje vztrepetalo od vznemirjenja in ščemenja Takrat šele bo smrt postala preteklost, preteklost nekih plemenskih duš, ki so bile prepričane, da ljubijo, a so le druga drugi kopale grob. 

Opomba:

(1) Estrus, ester, oestrum - časovno kratkotrajno obdobje pri živalskih samicah, ko so voljne, pripravljene se pariti. V omenjenem obdobju je samica sposobna zanositi, saj sta spolni in plofilni gon z ovolucijo, to je sprostitvijo dozorelega jajčeca, pripravljenega za oploditev, sinhronizirana, usklajena. Južnič, Stane. Antropologija. str. 115. Državna založba Slovenije 1987.