Staranje ali propadanje

96, 97, 98, 99, 100! Roke niso popustile in trebušne mišice so bile napete. Brez težav bi verjetno naredil še kakšnih deset sklec, a mu je vadba naenkrat postala dolgočasna. Zunaj pa je jutro klicalo in dišalo po damaščankah. Zgodnje poletje in njegova energija sta skozi odprta vrata začela ogrevati telo. Ležal je na hladnem tepihu in prisluškoval ritmu v sebi. Umirjeno dihanje, srce se je potuhnilo, misli so vzdramile še do pred nekaj minut zaspane možgane, bolečin v hrbtu in kolkih ni bilo več. Dejansko že nekaj dni ni občutil neprijetnega stiskanja, skelenja, ki ga je sililo k počitku in pridušenemu stokanju. Tokrat ga je spoznanje dobesedno presunilo, kot bi se naenkrat zbudil prerojen, čeprav je že pred kakšnimi desetimi dnevi dobesedno užival v hitenju po parkovnih stezicah arboretuma. "Hudiča, kdo le bi verjel, da navadne sklece tako izboljšajo počutje?" se je zadovoljen spraševal. Na vrhuncu življenjskim moči in pričakovanj jih nikoli ni naredil več kot trideset, zdaj, ko je po vseh zakonitostih staranja mišice načela sarkopenija, pa sto in to brez težav. Ko se je po desetletjih ponovno, s težavo, spustil na kolena in roke, ker je nekje prebral, da sklece in uteži krepijo srce, jih je s težavo naredil pet. Kakšen mesec je šlo sila počasi in težko, potem pa naenkrat eksplozija. Telo je kar naenkrat začelo mislim vsiljevati prihodnost!

Smoter človeka ni čakanje na vstajenje, ampak prerojevanje!

Sl.vir: chirugievisage.com

    Nekaj deset knjig o osebni rasti, mentalnem in telesnem zdravju, imam na domači knjižni polici, v računalniku pa kakšnih dvajset teorij, ki govorijo o čudovitih priložnostih, dostopnih nam vsem, da postanemo resnično izjemni. Seveda sem potreboval več kot pol stoletja, da sem spoznal, da priročniki, ki po točkah secirajo stanje in delovanje, ne služijo nikomur drugemu, mogoče le izboljšanju avtorjevega materialnega položaja. Precej časa je preteklo, da sem se osebno prepričal, kako neverjetno različni smo si kljub podobnosti in kako nebogljeno zasvojeni z vzorci in vzori, da drug za drugim ponavljamo iste napake. Trudimo se biti podobni, namesto da bi sledili vzgibom različnosti, kar bi bilo edino naravno in nravno. Povedano preprosto: Nekoga tek odrešuje, drugega ubija. Športniki še najbolj potrjujejo omenjeno trditev. Stotnije na poti k vrhunski formi vzgajajo po bolj ali manj ustaljenih trenerskih doktrinah Nekateri zdržijo, drugi se zlomijo, le redki, če sploh kdo, pa ne občutijo trajnih mentalnih in telesnih posledic po zaključeni karieri. Ja, naša telesa, podobno kot um in umevanje, so drugačna, konstitucijsko, epigenetsko(1) in miselno upravljavsko oziroma vedenjsko. 

Obetavni naslovi, ki nas največkrat prepričajo ravno
o nasprotnem.                                Sl.vir: EverydayPower.com

    Pred kratkim sem dobil v roke knjigo: Telo si vse zapomni(2). Delo se posveča predvsem travmi in njenem zdravljenju oziroma ozdravljenju. Po poti spoznanja nas vodi skozi mnoge zgodbe. Torej gre za berljivo, čeprav znanstveno delo. Nastajalo je blizu 30 let, in v njem so zajete različne in neposredne izkušnje avtorja. Jedrne, analitične zgradbe se razstirajo skozi pripoved popotnika po mentalni krajini. Podobne knjige so mi všeč, ker ne težijo k poenotenju simptomov in bolezni, h klasifikaciji in identifikaciji primerov in njihovemu posploševanju. Ker menim, da so si življenjski primeri lahko podobni, nikakor ne isti ali celo enaki, kot si to predstavljata današnje zdravništvo in psihoanalitična stroka. Zato tudi nekateri preživijo, medtem ko drugi podležejo popolnoma enakim tretmajem. No ja, da se zdravništvo in biokemiki ne zavedajo pomena individualnosti, ne moremo ravno trditi. Toda zdravstvene ustanove ter farmacevtske in medicinske raziskave niso prilagojene za posamično obravnavo človeka, njegovih posebnosti, ampak sledijo vzorcem in razvrščanju ljudi po generalnih kategorijah. 

    Trpajo nas v isti koš, ki se mu reče človeštvo in zaradi skupnega imena naj bi enako doživljali, občutili dotik življenja, bolezen ali smrt. Premalo se zavedajo, da nam poleg epigenetike, izražanja genov pod vplivom okolja in odnosov, vladajo predsodki, spretno zamaskirani v mite, arhetipe, v nekakšno kolektivno zavedno in nezavedno. Naše posamične primere razumejo zgolj skozi posplošitve. Na njihovi podlagi potem izdelujejo iste izdelke za podobne, a niti približno ne enake težave. Torej lahko precej gotovo rečemo, da smo tudi kot telesa le objekt trgovine, ki deluje po načelih ekonomije obsega. To pomeni zgolj, da smo sami tisti, ki si moramo znati pojasniti neskladja v sebi, bolezen, poškodbo, psihično travmo in iznajti primerno zdravljenje. Noro, mar ne! A na žalost še kako resnično, če nočemo prerano končati kot trupla predsodkov na kakšnem izmed človeških odlagališč, pravijo jim britofi. 

Ne nehamo telovaditi, ker se staramo. Staramo se, ker
smo nehali telovaditi!                              Sl.vir: Livritefitness.com

    "V nasprotju z idejami, ki jih mislimo, so miti ideje, ki si nas lastijo," je napisal Umberto Galimberti(3). In resnici na ljubo so prav vse te posplošitve, razvrstitve v generalne razrede, vrste s podvrstami, v katere nas trpajo in s katerimi posiljujejo naše identitete oziroma sebstva, miti. Galimberti je nekatere najbolj zakoreninjene, ki usmerjajo družbeno delovanje, lepo pojasnil. Tudi mit o mladosti. Toda če se je gospod profesor, eden vodilnih sodobnih psihoanalitikov in filozofov, trudil iztrgati predsodke iz naših induktivnih sklepanj, tega nikakor ne moremo trditi za trume družbenopolitičnih delavcev, ki si pravijo novinarji. Prav ti, večinoma z nekritično javnostjo za vratom, nas trpajo v klišejske zgodbe, utemeljene na predsodkih. Ena takšnih je nedavno ugledala luč v dnevniku Delo(4). 

    Tako so napisali, oziroma je napisal "novinar" Kondža: "Staranje je fiziološki proces, ki se mu ne moremo izogniti, pa če se še tako trudimo. Seveda se ta v resnici dogaja počasi in pri vsakem posamezniku malo drugače. Ko pa si nadeneš simulator staranja, se v hipu postaraš za dve, tri desetletja, kar je seveda šok. Gibi, ki so bili še pred nekaj sekundami neovirani, postanejo okorni, vrtenje volana ali premikanje ročice menjalnika pa s tem sila otežkočeno. Periferni vid, s katerim si še pred nekaj trenutkov brez premikov glave zaznaval dogajanje v vzvratnih ogledalih, na merilnikih in zaslonih avtomobila, se tako zoži, da moraš za vse to obračati glavo. In prav okrnjen vid in sluh sta bila največji težavi, ki sta me mučili med nekaj kilometrsko vožnjo po mestih." 

    Da bi bil članek, ki je napisan predvsem na kožo zavarovalnic, kar se da verodostojen, so ga podkrepili še z izjavo profesorja Zvezdana Pirtovška: "Vsakomur od nas z leti začnejo upadati motorične, čutilne in tudi miselne funkcije in z njimi veščine, ki jih potrebujemo za vožnjo. Pride čas, ko se naša želja po neodvisnosti, svobodi, neskončnosti cest in kilometrov začne prepletati z vprašanjem odgovornosti do sebe in drugih - sem (še) varen, vešč in zanesljiv voznik?" 

Ko si nadeneš obleko, ki simulira staranje, vidiš da so
  slednje izenačili z betežnostjo.                   Sl.vir: TheGuardian

    In da bi zgodba o stereotipnem starostniku zadišala čim bolj pristno po odprtih vratih iz krušne peči, je nekaj dodala tudi depresivna mamica, pisateljica in igralka Desa Muck: Nimam ravno dobre šoferske kondicije. Vozim vedno redkeje, ker je to nalogo prevzel moj mož, ki se varneje počuti, če je za volanom on. Tako da Vozim le takrat, ko grem kam sama. Seveda tako ne morem doseči prave šoferske samozavesti. To je velika past za nas starejše voznike. Še preden se zavemo, si ne upamo več na cesto in vožnjo prepustimo drugim." 

    Na koncu se izkaže, da je zgolj Desa nakazala srž problema, medtem ko so ostali, še posebej robotizirani voznik, odet v simulacijski dres, obračunavali s predsodki. Ja, Desa je ustvarjalka, in ustvarjalci tako ali tako doživljajo vse na bolj barvno emotiven filozofski način. 

    Bistvo problema, spoštovane gospe in cenjeni gospodje, je v procesni učinkovitosti, predvsem v humanizaciji same učinkovitosti in naporu, ki ga na žalost le redki v družbi vlagajo, da bi človek, tudi starejši in ostarel, ohranil samobitnostne lastnosti. Bistvo problema je, da si starostnica Manca in starostnik France še zdaleč nista tako podobna, da bi nekakšen simulacijski vozniški dres lahko ponazarjal njune sposobnosti in telesne lastnosti. Prav zaradi takšnih, nekritičnih posploševanj se  večina pod krinko dobronamerne skrbnosti posveča načrtovanju "vrtcev" za starejše in domov za ostarele ter invalidne. Ja, baje, da človeka, ko je odslužil najboljša leta, ne moreč kar vreči na gnojišče bakterij, tako kot lahko družbeno sprejemljivo poteptaš njegovo subjektivnost, dostojanstvo in dovoliš, da njegove možgane razžrejo črvi dvoma, obupa in razkrajajočega spomina. Človek, še posebno ne starejši, ne more biti objekt ekonomije obsega!

Se razlikujemo eden od drugega? Za zdravstvo in 
farmacijo, ne dosti.                         Sl.vir: Dramyjohnson.com

    Bistvo staranja ni telesno propadanje, možgansko in nevralgično razkrajanje kot to pojasnjujejo enciklopedije, različnia literatura in izvedenci in kot je splošno sprejeto družbeno mnenje. Če bi bilo, bi se verjetno podobni inštituti, kot je Sinclarjev, ne ukvarjali z obuditvijo povratnih, reverzibilnih procesov. Staranje je za zdajt še živalski proces, a človeštvo bolj ali manj teži, da to smrtonosno živalskost v sebi preseže, da obnovi, regenerira duha in telo. Starost, je bolje rečeno postala raziskovalni poligon, na katerem se obračajo vedno bolj zajetne vsote denarja. Pa nikakor ne gre zgolj za iskanje življenjskega eliksirja, ampak hkrati za usmerjanje dobršnega dela gospodarske aktivnosti na potrebe starostnikov, da lahko vzdržujejo čim bolj avtonomno življenje. Ne nazadnje ne moreš vseh odložiti v nekakšnih domovih do njihove smrti. Svet ne more osmišljati zelenih tehnologij, medicinskega razvoja, zdravljenja, snovanti robotizirane prihodnosti in umetno inteligenčnih sistemov brez vključevanja starejše populacije in njenih potreb. Obvladanje staranja in pomlajevanje postajata največji znanstveni in gospodarski izziv tretjega tisočletja, in po nekaterih napovedih bo že leta 2050 več kot polovica globalnega gospodarstva služila potrebam starostnikov, stoletnikom, ki bodo polnokrvno živeli in se po videzu ne bodo kaj dosti razlikovali od pravnukov.

Navedki: 

(1) Epigenetika je področje biologije, ki preučuje spremembe v izražanju genov in njihovo delovanje, ki niso posledica sprememb v zaporedju DNK. Epigenetske spremembe torej ne spreminjajo samega zaporedja DNK v genomu, temveč vplivajo na način, kako se geni izražajo in delujejo v celici. Te spremembe lahko vplivajo na razvoj organizmov, staranje, bolezni in vedenje. Poenostavljeno rečeno, gre za nekakšen zgodovinski biološki program, matrico, navodilo, ki določa, kateri geni se izražajo znotraj DNK v celici. Epigenetske spremembe vplivajo na to, kateri geni so aktivni in kateri ne. Epigenetske spremembe so lahko tudi dedne in se prenašajo na potomce in so hkrati posledica in odziv na okoljske in psihofizične dejavnike, med katerimi omenimo, okolje, bivanje, prehrano, travme, stres, izpostavljenost kemikalijam in onesnaženju… (computer generated, ChatGPT)

(2) Bassel van der Kolk. Telo si vse zapomni. Prevedel iz angleščine: Milan Žlof. Založba: V.B.Z, Ljubljana, 2023. 

(3) Umberto Galimberti. Miti našega časa. Prevedel: Matej Venier. Založba Modrijan, Ljubljana 2011. Str.:13.

(4) Blaž Kondža. Postavili smo se v kožo starostnika in odpeljali krog z inštruktorjem. Delo. 25. Marca 2023. Str.:21