Duhovna rast in podrast

Stala oziroma bolje rečeno ležala je na meji med življenjem in smrtjo. Pred njo je roka držala ubijalski koktajl barbituratov. Onstran okna so spali v belo odeti vršaci. Tik ob njem se je vzpenjalo golo drevo. Pod njim je potovala cesta proti goram, grapam. Prazna tišina je vijugala ob studencu nekoliko nižje. Roka pred njo je mirno ponujala zadnji življenjsko grenčino. Bolečina v telesu se je znova zganila. Nevronski plaz je sprožil prepričljivo odločitev, domala hrepenenje, da se konča ta pot neznosne usode! Še zadnjič se je zažrla v oči pred sabo, zajela nekaj zraka in na dušek zvrnila ponujeni kozarec. "Mogoče, mogoče, mogoče …" je tiho ponavljala, dokler se besede niso pretrgale in jo je objel spokojni spanec. Nekaj trenutkov kasneje so utihnili tudi možgani. Vakuum večnosti je požrl še eno človeško bitje, ki se je pred tem hranilo z upanjem. Sonce je ravno takrat objelo vrhove onstran in moški v sobi, je odložil presodni kozarec. Kisel nasmeh je vzdramil obraz. "Končano, končno," je pozdravil odrešitev, ki je prišla z njeno smrtjo tudi zanj. 

Sarco, suicidna kapsula in obenem krsta spreminja samomor v hitro potovanje na konec sveta.

Sl.vir: swissinfo.ch

    Domovina, bleda mati, je poimenoval svoj prvi roman Franjo Frančič. Natisnili so ga nekaj let pred razpadom Jugoslavije. Z njim je krepko dregnil v jetra jugovojske, za katero je bil značilen arestantski režim. Edini upor zoper pa so bile drkaške in homoseksualne igrice z libidom in testosteroni nabite mladeži. Le kakšno leto prej bi ga, ker je brez dlake na jeziku opisoval razbijanje dolgočasja v službi domovine in psihično utrujenost od nesmiselnega drila, zaprli. 

    Franjo Frančič je bil takrat sramota za jugo armado, v kateri so si generali udobno postlali. Kasneje se je v blato sramu pogreznila ena največjih armad v Evropi in z njo tudi domovina. Tako je pač v življenju, če le traja dovolj dolgo. Sodnikom prej ali slej sodijo sojeni, zatirani, ponižani. Kljub temu da so generacijske posledice travm nasilnih družbenih preobrazb še dokaj neraziskane, lahko rečemo, da so ugodne, za kolektivno zavest, manj pa za posameznike same. Ja naše zavedanje se v bolečih, razdiralnih okoliščinah preobraža, da bi bodoče podobne izkušnje doživljalo čim manj trpeče. Čemur se človek očitno izjemno težko prilagodi tokom življenja, mu skozi potomstvo, generacije, uspeva. Samo pomislimo, da bi današnjega delavca vklenili kot sužnja, ga nagnali graditi piramide ali vpregli v tlačanski plug, da bi ga vlekel po tuji njivi. Kljub očitni delavski pokornosti bi bilo kaj takega nemogoče. Človek je še zmeraj do neke mere ubogljivo živinče, a vprežno vsekakor ni več. Tisočletja trpljenja, prav toliko filozofije ter številni poskusi osvobajanja so v človeški mentaliteti marsikaj spremenili. V biti tako postajamo zmeraj bolj pretkana, nesramna, pohlepna in vzvišena bitja. Od boga dane pravice in privilegiji, ki so si jih nekoč pripisali vladarji ter takšni in drugačni gospodje še zdaleč niso več tako samoumevni, kot so bili. Lenoba, neznanje in predsodki, psiholog in alkimist Jung bi dodal tudi arhetipe, so tiste družbene sile, ki nas obvladujejo. 

Človek ni več vprežno živinče, a zato ni nič bolj
svoboden,kot je bil s komatom za vratom.

Sl.vir: Unveiled

    Človek- konzument, porabnik, potrošnik, ki se po trgovinah podi z velikimi nakupovalnimi vozički med policami, podlega sodobnemu ritualu človeštva. V tem boju za več dobrin, postavljanja in dokazovanja pred sosedi se dejansko niti ne zavedamo, da gre pravzaprav za čustveno kompenzacijo naše mizerne majhnosti, povprečnosti, izzvane z razkošjem najpremožnejšega sloja. Ker s hlepenjem pač ne moreš tekmovati, gradiš hiše, deduješ tesne bivalne škatle in se dnevno jeziš nad lastno in tujo nezvestobo, nad položnicami, podražitvami energije, hrane, zapadaš v neko permanentno frustracijsko sranje, ki ga veličastno imenuješ življenje.  

Deli in vladaj(1), je še vedno najboljša strategija za ohranjanje in utrjevanje družbene moči, ki jo uporabljajo oddvojeni premožneži. Osmislili so jo že v antičnem Rimu za obvladovanje plebejcev(2), preprostega, brezpravnega, a na videz svobodnega ljudstva. Si Torej lahko predstavljamo, kaj se pravzaprav dogaja v ozadju političnih spopadov za takšne in drugačne dobrobiti, za politično korektnost, transparentnost, nekoruptnost, poštenost in enakopravnost? Ozrimo se za trenutek na zadnji politični spopad, ki nas je vznemiril in razdelil, čeprav gre v bistvu le za začasno zamrznitev zneskov na položnicah za dodatno zdravstveno zavarovanje. Bosta dostopnost in kakovost zdravstvenih storitev kaj boljša? Bodo težave podhranjenega, nenasitnega in organizacijsko ter funkcionalno zavoženega sistema, kaj manjše? Bomo za zdravstvo odvajali manj denarja? Vsekakor ne, ampak politični akterji so nas s pomočjo medijev uspešno spravili na nasprotne bregove, preko katerih se neuspešno zaganjamo, medtem ko v ozadju … Medtem ko v ozadju že delijo še niti ne zasluženi denar. Ja, tako preprosto je zavajanje naših občutkov in iz frustracij porajajočih nasprotij, da niti ne pomislimo, da v bistvu vojujemo vojne za še večje bogatenje premožnih. 

S prividom potrošniškega izobilja želijo omiliti frustracije,
nakopičene zaradi utapljanja večinev entropični juhi.

Sl.vir: Entrepreneur handbook

    Dejansko ni pomembno, koliko seminarjev smo obiskali in koliko knjig za duhovno rast smo prebrali, ko pa naše življenje uokvirjajo predsodki, družbene vrednote, moralne norme in predpisi; torej podrast. Slednja lahko drevo pognoji ali pa zatre. No, v kakšni biosferi torej smo prebivalci Slovenije, ko imamo praktično na življenjskem robu že blizu 400.000 ljudi? V kakšni podrasti se borimo za svetlobo in več prostora? Kako porazdeljujemo družbena sredstva in stopamo na prste diskriminaciji, da bi lahko angažirali kar največ ustvarjalnih virov starajajoče se nacije? Kje in kako so vključeni v projekt prenove slovenske družbe starejši in kako? 

    Ko enkrat razorožiš petino armade, je njen poraz blizu. In prav to se dogaja z našo družbo. S paternalističnim odnosom, napačnimi koncepti skrbstva in varstva smo potisnili starejše, med njimi tudi mene, v podrejen, pasiven, predvsem pa v diskriminatoren položaj. Temu primerno se obnašajo podjetja, negospodarstvo, zdravstvo, izobraževanje, vlada, državni zbor, celotni kulturni prostor nasploh. Staranje prebivalstva najavljajo za demografsko katastrofo. Pomanjkanje domišljije ali razvojne vizije na sploh? 

Japonsko prebivalstvo je med najstarejšimi na svetu,
a država je še vedno zavidljivo razvita.

Sl.vir: Seasia.co

    No ja, da dosežemo delež japonskih starostnikov, ki predstavljajo kar 28,4 odstotka otoške populacije, a je država kljub temu med razvitejšemi, bosta pretekli še najmanj dve desetletji. Po trenutnih projekcijah naj bi delež starejših od 65 let presegel 30 odstotkov leta 2050. Nekoliko manjši delež starejših naj bi bil v državah, v katerih beležijo okrepljene migracijske tokove (Nemčija, Italija, ZDA, Velika Britanija …). Na razvoj torej še vedno gledamo z imperialističnimi očmi, ko so bile potrebne trume mladih, ne da okrepijo vitalno moč družbe, ampak da jih pobijejo na bojiščih, ko naduti politiki poskušajo uveljavljati lastne veliko nacionalne zamisli. Ukrajina je eden najbolj očitnih dokazov izrečene trditve. 

Preprosto lahko rečemo, da trenutne napovedi in politike do starejših temeljijo na predsodkih in podcenjevanju. Že statistike minulih obdobij nam pokažejo, da se po drugi svetovni vojni (1945) vitalnost prebivalstva, še posebej starejših, krepi. Ukrepi evropske unije, ko se na eni strani države trudijo za podaljšanje delovne dobe, po drugi pa zmanjšujejo starost, ko naj bi omejili avtonomnost starostnikov do vožnje, kažejo na neskladje dejstev. So današnji starostniki resnično bolj tvegani vozniki, kot so bili tisti pred desetimi ali dvajsetimi leti, vozijo zastarele kripe ali vedno bolj robotizirana vozila, ki bodo kmalu sposobna prevzeti nadzor nad vožnjo ter izničiti človeška tveganja nasploh? 

Ko si star si neroda, bebec, strošek, napota, smrdiš ...

Sl.vir: GeorgeStateUniversityNews

    Kar na splošno nam oporekajo sposobnost za vožnjo. Pri sedemdesetih naj bi po mnenju evropskih politikov za volanom sedeli le še sklerotični, onemogli cepci, katerih procesno učinkovitost bi preverjali zdravniki. Prav tisti, obremenjeni s predsodki, ki so prepričani, da človek nima pravice do spodobnega končanja. Ja, ali bomo vozili ali pa nas bodo vozili, bodo odločali ljudje, ki nasprotujejo evtanaziji. Čeprav, resnici na ljubo: ali zato da umremo, res potrebujemo zdravnika? Osebno, pa tudi v Švici, kamor vedno več ljudi odhaja po koktajl iz barbituratov, menijo, da ne. Pri nas pa smo še vedno globoko prepričani, da za poslovitev, kot so v nekrologih evfemistično poimenovali smrt, potrebujemo dovoljenje, nešteto obrazcev, konzilij, pač vse te uradne postopke, da ti na koncu prošnjo zavrnejo v prid veličastnega življenja. Za samomor, tudi evtanazija je nekakšen samomor, res ne potrebujemo nikogar, da bi odobril prestop preko srebrne črte! 

Pozor! Glede na to, da se naša vitalnost, starudij po petinšestdesetem krepi, da so tudi zdravstvo, psihologija, gerontologija, kineziologija, prehrambne vede in farmacija napredovale in s številnimi preventivnimi ukrepi skrbijo za ohranjanje in izboljšanje naših kognitivnih sposobnosti ter počutja nasploh, da se po napovedih biokemikov v parih desetletji obeta ekstremno podaljšanje življenja in da mobilne tehnologije postajajo vedno bolj napredne, hočejo omejiti našo avtonomnost in nas navkljub občemu znanstvenemu napredku potisniti v svet administrativnih kripljev. Kdo bo od tega imel korist, in če sledimo vonju denarja, kmalu pristanemo pred vrati zaslužkarjev, ki so si omislili bolj polne malhe na naš račun pod izgovorom za večjo občo varnost. Premeteno ali nesramno, če ne kar kriminalno?

Aubrey de Grey, znanstvenik, ki je med prvimi napovedal
obnovitev, pomladitev starih.

    Strinjam se, da v prometu ne moremo voziti kar povprek, škodovati drugim in sebi. Toda na cestah je veliko ljudi v "najboljših letih", ki jim volan preprosto ne leži v rokah, a kljub temu niso podvrženi zdravniškemu nadzoru na vsakih par let. Vožnja je neke vrste rutina. Več voziš, bolj izkušen si in samodejnejši so tvoji odzivi. Kljub različni odzivnosti, telesnemu stanju in počutju nas mečejo v isti bazen ter našo učinkovitost zgolj starostno kategorizirajo. Utapljajo nas v entropični juhi povprečij. To gospe in gospodje je diskriminacija. Diskriminacija, utemeljena na predsodkih. In če bomo pustili, da nas bodo tudi v bodoče obravnavali kot stvari, se bomo prej ali slej znašli v položaju z omejeno subjektiviteto, z omejenimi pravicami. Določali nam bodo, kje bomo živeli, kaj bomo delali, kako se bomo starali in umirali ter nas naredili vsestransko odvisne od "dobronamernosti" samo zaradi let. Le pomislimo na koronavirusno epizodo, ko so starudije zapirali v domove in jih puščali, da osamljeni ginevajo. Ne, ne gre le za poduk, temveč dokaz, kako podlo neracionalno se lahko obnaša človeški um, ko se počuti ogroženega. Ne traja dolgo, ko vsaka diskriminacija, utemeljena na predsodkih, pomete zaznamovane v izolacijo, v takšne ali drugačne ustanove. In žalostno je, da lahko dnevno spoznavamo, kako priročna je za takšna opravila režimska dekla, medicina. Ko umiranje v osrčju tujih Alp postane edini možni obsmrtni ritual za naveličane življenja, je prav, da se vprašamo: "Koliko Hipokrata je sploh še v naši hipokritski demokraciji?" 

Navedka:

(1) Divide et impera - strategija za doseganje oblasti in vladanje, se je tudi danes izkazala kot še posebej učinkovita. 

(2) Pri strankarskem sistemu v sodobnih demokracijah sploh ne gre za izražanje avtentičnih interesov, ampak za nasprotovanje in spopadanje okrog istih vprašanj. Apologetstvo je tako bit demokracije. Boj za politično premoč se oidvija javno in transparentno, medtem ko se pravi posli vodijo v ozadju med navidez sprtimi stranmi. Iluzija demokratičnosti prekrije obstoj prave in naravne moči v zakulisju.